Netanjahu je ubil celoten pogajalski proces

Leto dni po začetku izraelskega kolektivnega kaznovanja Palestincev za Hamasova grozodejstva v južnem Izraelu se groza na območju Gaze še vedno stopnjuje. Kljub temu da je Izrael v zadnjih tednih sprožil tudi vojno proti Hezbolahu in se tudi južni Libanon zaradi intenzivnega bombardiranja pospešeno spreminja v ruševine, izraelska vojska še vedno bombardira, raketira in obstreljuje celotno območje palestinske enklave, množičnega morišča in hiralnice.

Neskončna tragedija prebivalcev Gaze je zaradi izraelskega napada na Libanon in predvsem grožnje velike vojne z Iranom dobesedno čez noč postala včerajšnja novica, serijski vojni zločini in zločini proti človečnosti pa so že davno postali samoumevni; mednarodno sprejemljivi. 41.950 ubitih ljudi – ne vključujoč najmanj 10.000 pogrešanih. 16.756 mrtvih otrok. Okoli 17.000 otrok, ki so ostali brez enega ali obeh staršev. Več sto v celoti izbrisanih družin. Ne, omejitev ni. Izrael v Gazi – z Gazo – počne, kar hoče. Tudi zaradi kolektivno patološko skrajšane pozornosti.    

In ravno to je točka, na kateri je mogoče reči, da je predsednik izraelske vlade Benjamin Netanjahu skupaj s skrajneži iz vrst svojih koalicijskih partnerjev uresničil svoj poglavitni cilj: ostati na oblasti za dobesedno vsako ceno (in se s tem, med drugim, izogniti služenju zaporne kazni) in ustvariti stalno stanje vojne, v katerem kakršen koli, vsaj za silo normalen političen proces ni mogoč.

Obenem je izraelska politična opozicija klinično mrtva. Po sprožitvi vojne s Hezbolahom so precej naboja izgubili tudi protivladni protesti. Ti so bili zaradi izraelskega drvenja proti avtoritarnosti množični že pred 7. oktobrom lani, ko so za nekaj mesecev zastali. Ko pa je delu sicer močno radikalizirane izraelske družbe vendarle postalo jasno, da so uradni cilji Netanjahujevega ubijanja in rušenja v Gazi (rešitev talcev in vojaški poraz Hamasa) le krinka za podaljševanje njegovega političnega preživetja, pa so se ulice Tel Aviva in nekaterih drugih izraelskih mest spet napolnile s protestniki.   

FOTO: Mohamed Azakir/Reuters

Izraelska opozicija je klinično mrtva

Osnovna zahteva izraelskih protivladnih protestnikov  – strahovito trpljenje Palestincev v Izraelu skoraj ni tema – je seveda osvoboditev vseh talcev. Ta je mogoča le s prekinitvijo ognja – torej z mirovnim dogovorom s Hamasom. In vedno, ko je bil ta blizu, ga je Netanjahu sabotiral. Ubil. Zdaj, ko po Hajfi padajo Hezbolahove rakete in ko izraelska zračna obramba kaže vse več vrzeli, saj je Netanjahu na oltarju lastnih političnih ciljev žrtvoval tudi varnost Izraela, ki nikoli v zadnjih enainpetdesetih letih ni bil bolj eksistencialno ranljiv, bo moč izraelske ulice gotovo le še dodatno splahnela.

Morebitna prekinitev ognja med Izraelom in Hamasom, ki ni ne vojaško ne politično poražen, je zaradi dogajanja v Libanonu in grožnje velike vojne z Iranom – ob tem nikakor ne smemo pozabiti na grozljive razmere na okupiranem Zahodnem bregu – bolj oddaljena kot kadar koli v zadnjem letu. Tudi znotraj celostno impotentnih, le še samim sebi namenjenim diplomatskih krogov, ki v obdobju brutalnosti v najboljšem primeru delujejo kot (komaj) živi fosili, je razprava o »nujnosti končanja konflikta«, to je jezik popolne nemoči = nesposobnosti, skoraj povsem zamrla. Netanjahu je z obilno pomočjo Bele hiše v letu dni izjemno uspešno pokopal še zadnje ostanke globalne družbene pogodbe.  

»V zadnjem letu smo videli, kako se je Gaza iz največjega odprtega zapora na svetu spremenila v največje koncentracijsko taborišče na svetu,« je danes v intervjuju za Al Džaziro dejal nekdanji tiskovni predstavnik Združenih narodov Chris Gunness. »Danes je Gaza spremenjena v industrijsko klavnico. Besedo klavnica uporabljam pazljivo, saj so, iskreno, živali marsikje po svetu ubite na bolj človeški način, kot pa otroci in ženske v Gazi,« je dodal Gunness.

Ubiti na bolj človeški način. Še enkrat: ubiti na bolj človeški način.