V nadaljevanju preberite: 

Življenje je treba živeti sproti in medtem hvaležno sprejemati, kar ponuja. Na koncu prinese smrt, ki pa je, kot razmišlja bolničar na paliativnem oddelku in stripar Zvezdni človek, lahko lepa, pa naj se je še tako bojimo in odrivamo na stran pomisel nanjo. Tudi umreti v bolnišnici je, pravi, lahko prijetno, kakor je mogoče dobro umirati, denimo v bližini ljudi, ki jih imamo radi. Da bi imeli čim rajši tudi sebe, torej življenje, je potrebno stalno zavedanje končnosti; če se le da, humorno.

Morda se bojimo smrti kot hudič križa, zato ji stežka priznamo pridevnike, kot so hvaležen, lep, dober, prijeten, duhovit. Pri njej ni nič zlahka, saj je neizmerno boleča izkušnja, ki sčasoma, hvala bogu za svojce, iskrene prijatelje, nekoliko zbledi ali se – najbrž je tako reči bolje – vsaj spremeni. Smrt seveda ni test iz ljubezni, zato pa je – če vzamemo v roke roman v risbah Na življenje!, ki ga je ustvaril Zvezdni človek – lep dokaz, da lahko življenje zajema predvsem iz ljubezni in smrt kot del njega tudi.