V nadaljevanju preberite:  

Življenje ni samo tako banalno, da bi nas lahko za tujce označevali le drugi. Človek je lahko zdaj bolj, zdaj manj odmaknjen kar od samega sebe, vsaj tak človek, ki ne neha kopati po neznanem v sebi in okoli. Tujost je v resnici tudi ves čas tukaj​, podobno kakor se ni mogoče še tako daleč stran nikoli znebiti sebe. Kakšna je ost tujosti, tukaj in tam, se od nekdaj sprašuje Metka Zupančič, po novem tudi literarno.

​Literarna zgodovinarka, profesorica francoskega jezika in književnosti, glasbenica in pisateljica Metka Zupančič, ki je večino svoje profesionalne poti predavala na univerzah v ZDA in Kanadi, pristopa k življenju in delu na holističen način. Navzoče in tesno povezano, prepleteno je vse: telo in duša, razum in čustva. »Morda se prav zato,« kakor je povedala v pogovoru za Delo, »tako težko umeščam v linearnost.« Potem ko je pred desetletji iz francoščine prevedla več romanov in je objavila nekaj znanstvenih monografij, v katerih se poglablja v mitologijo in mitokritiko v sodobni francoski in frankofonski književnosti, zdaj spušča med bralstvo še lastno literaturo. Pisanje je znana terapija, o književnem ustvarjanju pa se zdi, da življenju ravno prav pridaja in odvzema ..., da je znosnejše.