V nadaljevanju preberite:

Dragi Goran,

žal imaš tudi tokrat prav, ko praviš, da v jezi prepoznavaš strah in da je bila nekoč zate jeza jezik nemočnih, prestrašenih in negotovih. Mislim, da je še vedno pogosto tako. Zato verjetno še danes težko razumem, ko se jezijo tisti, ki imajo vso moč tega sveta in so vse prej kot podložni strahu in negotovosti.

Pri tem pa pozabljam, da smo vsi rojeni z nahrbtnikom, v katerem je sendvič zla, v katerega ugrizne vsakdo od nas. Kje in kako se to zlo manifestira, je v rokah tistega, ki nam je nahrbtnik oprtal na rame. Ta pa žal molči. Tako da še tega ne vemo, kdaj je jezen in kdaj ne. In tu nastopi težava. Vse preveč ljudi okrog nas je, ki znajo z molkom in prikrito neodločnostjo zakriti lastno jezo, kar seveda plačujemo vsi tisti, ki nam ni dana ta sposobnost mimikrije. Ko izbruhnemo, za nas ni vrnitve.