V nadaljevanju preberite:

Pod odrom Kina Šiška sem bil spet jezni najstnik, tako kot sem bil nazadnje kakih deset let nazaj, ko sem v neki splitski kleti poslušal Goribor in je Aleksandar Stojković st. pel Pojeo sam ja i mnogo veća govna/Poješću i ova tvoja, ljubavi moja. Tudi Aleksandrova jeza ni mogla biti moja, ker mi je njegov Bor še oddaljenejši od Dublina, a sem užival v njegovem tihem, pridušenem ogorčenju, ki se počasi kuha, dokler naposled ne privre na plan. Kot v izjemni pesmi Grad. Gledam taj veliki grad/gledam kako se kreće/u dugim, bučnim kolonama/ja sam samo jedan od uhvaćenih/tu i tako živim.

Tudi jaz sem samo eden od ujetih, dragi moj. Imam štiriinštirideset let in vsak užitek mi je postal sumljiv. Zato sem se po koncertu spomnil, kako se je lani poleti v Berlinu moj prijatelj Vladi, nekdanji profesionalni košarkar in nemški reprezentant, na kavo pripeljal na harleyju. »Druže, ovo miriše na krizu srednjih godina,« sem mu rekel, ko je snel čelado, on pa se je le nasmehnil: »Ništa to ne miriše, to jeste kriza srednjih godina!«

Morda so Fontaines D. C. moj harley-davidson, dragi Esad. Morda je to, da imam po dolgih letih spet svoj najljubši bend, le znamenje, da se staram. In slaba tolažba je, da nisem edini. Moja nekaj let starejša sestrična mi je povedala, da sta bila lani oktobra z možem na njihovem koncertu v Montrealu in si takoj zatem kupila karte za naslednjega, ki bo oktobra letos. Vem, da nas je veliko, dragi prijatelj, ki uživamo, ko se jezimo skupaj z veliko mlajšimi od sebe, a se sprašujem, zakaj te njihove jeze ne jemljemo bolj resno, zakaj v njej največkrat prepoznavamo le vrhunsko zabavo.