V nadaljevanju preberite še:

Dragi Esad,

pišeš, da je Luka Dončić tik pod vrhom ostal brez pomoči soigralcev in jih je le še začudeno iskal po igrišču in da si bil ti še bolj začuden, saj nisi verjel, da ga boš še kdaj videl tako nemočnega. Nisi verjel, da se bo Luka še kdaj obračal k sodniku s prošnjo, naj ga odreši, tako kot drugi, ko predzadnje umre upanje in jim preostane le še molitev, dvigujejo poglede proti nebu.

Meni pa se, vidiš, zdi, da je nasmešek na Lukovem obrazu le privid, ki se nam že od nekdaj prikazuje, da bi nam takoj spet izginil izpred oči.

Ta naš Luka je bil namreč vselej vsemogočen in nemočen hkrati, že takrat, ko so ga v istanbulskem finalu v solzah in z zvitim gležnjem odnesli z igrišča, čeprav je bil v polfinalu proti Špancem videti mogočen kot še noben najstnik pred njim.

Ali pa štiri leta pozneje, ko se je na olimpijskih igrah ubogim Argentincem prikazoval kot duh nezgrešljivega Oscarja Schmidta, proti Franciji pa od izmučenosti omagal in zadnjo žogo predal Klemnu Prepeliču. V Berlinu pa ga je bilo še Poljakom kar malo žal, tako ga je vse bolelo.

Luka zna biti večji od največjih, dragi Esad, a zna biti tudi majhen in nebogljen. In mnogi ga obožujemo prav zaradi te dvojnosti, ki je tako neznosno človeška.

Tako kot smo oboževali le še Lea Messija, še enega čudežnega dečka z otročjim nasmeškom, ki se nam je enako kot Lukov prikazoval, da bi že v naslednjem trenutku izginil. Tudi Leu se je večino večerov smejalo, ko so bili njegovi koraki prehitri in prekratki za dolgonoge branilce, ki so okoli njega plesali Gobertov ples. Ki je bil znan kot Boatengov ples. In bili so večeri, ko je Leo na Santiago Bernabeu v zadnjih sekundah zabijal za zmago, slačil rdeče-modri dres in ga molil pod povešene nosove navijačev Reala ter jim govoril nekaj v argentinščini.

Saj veš, tako kot Luka rad komu kaj pove v slovenščini. A bili so tudi večeri, bilo je veliko njih, ko je bil veliki mali Leo le še mali veliki nebogljenček in je nemočen postopal po igrišču, premagan in vdan, z obrazom užaljenega dečka, ki mu veliki fantje ne pustijo zabijati golov.

In mi smo takrat trpeli z njim, mi smo čutili njegovo nemoč, žalost in jezo, razočaranost in vdanost. Največ njegovih porazov je bilo modro-rdečih, a najbolj so nas boleli sinje-beli.