V nadaljevanju preberite:

Ravno nogomet je šport, s katerim ohranjamo upanje, da mora biti tu nekje, med vsemi temi banalnostmi, ki nas obkrožajo, vendarle še nekaj več, nekaj, kar sega v sfero višjega, težko dosegljivega, enkratnega in neponovljivega, in to ni nujno lepo, ne vedno, tako kot niso vse pesmi nujno lepe, tako kot niso vse dosežene iz prve prave priložnosti, kot bi nekomu po nesreči padle na glavo, kot si tudi sam ugotovil.

Ne vem, zakaj se na tem mestu v hipu spomnim Bukowskega in njegove nesramno preproste poezije, ki ti pomaga živeti, če si še tako povožen in ubog; dobri stari Charles takole konča eno takšnih pesmi: nekateri ljudje nikdar ne znorijo./kakšna zares grozna življenja/morajo živeti. Tukaj je veliko o tem, da ni vse odvisno od sreče, o, še zdaleč ne; včasih je treba imeti tudi jajca, da spregovoriš o stvareh, ki so nam vsem na dosegu roke, a jih preprosto ne vidimo, ne čutimo, ker nimamo tega zadnjega dotika, s katerim zabiješ verz v popolno praznino, in nimamo te norosti, o kateri govori stari pesnik.

Pred dnevi sva se dobila z Miranom, bobnarjem legendarne punk skupine Lublanski psi, in med drugim debatirala o neusahljivi energiji ustvarjanja in sem nehote uporabil ravno to prispodobo opek, ki padajo s streh, ker se mi je zdelo, da so bila tako napisana mnoga punk besedila; kot bi na nas padale opeke namesto dežja in se na naših glavah razbijale v verze,