V nadaljevanju preberite:

Dragi Prijatelj,

tvoja podaja me je znova zadela v pleksus, torej natanko tja, kamor je Vlado Mičunović, eden največjih talentov slovenske košarke, podajal Draženu Petroviću, ki je z njegovimi podajami neusmiljeno polnil koš. Dražen je vedel, da potrebuje soigralca, ki zna podati, kamor je treba, seveda v pravem trenutku, ne prekmalu ne prepozno, ne previsoko ne prenizko. Zato je hotel imeti Vlada, tako kot je imel Zdovca, ki je kot prototip pridnega Slovenca zanj garal v obrambi, da se je lahko on izživljal v napadu. Vloge so bile razdeljene in vse je šlo kot po maslu; vsi smo zmagovali in se zaradi tega manj jezili. Vse dokler nekega dne tudi zmage več niso pomagale. In je ostala samo še gola jeza, ker nihče več ni hotel podajati za ekipo, le še vsak zase. Veš, dokler mi podajaš tako, kot je podajal Vlado, se splača igrati in tudi jeziti.