V nadaljevanju preberite:

Britansko-madžarski pisatelj David Szalay o svojem romanu, finalistu za bookerja All That Man Is (Vse, kar moški je, 2016), ki ga je napisal v Sloveniji, o krizi identitete sodobnega moškega, o tem, da po literarnih nagradah zdaj posegajo pisateljice, o tesnobnosti nove Evrope, pa tudi o brexitu in življenju v Orbánovi Madžarski. Szalaya, ki ga nekateri imenujejo novi Raymond Carver ali britanski Jonathan Franzen, zanimajo sodobna Evropa, izkoreninjenost in tesnobnost sodobnega človeka, ki je nenehno na poti.

Pogovarjava se na vrtu hotela Bellevue na Malem Lošinju v tistem delu dneva, ko sonce še ni tako visoko in je prijetno v hladu borovcev s pogledom na morje. Tam je na štirinajstdnevni pisateljski rezidenci, projekt organizatorjev in hotela Bellevue, na katero ga je povabil »selektor«, hrvaški pisatelj Robert Perišić, ki načrtuje tudi prihod Jonathana Franzna.

Szalay je poseben tip. Na njem je nekaj deškega, razmišljujočega, tudi zadržanega. V svoji oxfordski angleščini zelo stvarno poskuša analizirati procese kreativnosti, stanje v založništvu in stanje Evrope po brexitu.

Rodil se je v Montrealu, kmalu po rojstvu s staršema odšel v Bejrut, slabo leto po tem so od tam bežali zaradi državljanske vojne, nato so živeli v vsaj osmih krajih, dokler se niso ustalili v Londonu. Doštudiral je na Oxfordu, se preselil v Bruselj, nato pa na Madžarsko, kjer se je spoznaval s svojimi koreninami in uresničil svojo željo, da lahko živi od pisanja. Trenutno z družino živi na Dunaju.

Leta 2016 je bil uvrščen na Telegraphov seznam dvajsetih najboljših britanskih pisateljev, mlajših od 40 let, pred desetimi leti pa na seznam najboljših mladih britanskih pisateljev revije Granta. Njegova knjiga All That Man Is je »briljantno napisan roman, kalejdoskopski portret moškosti«, kot je zapisal eden od kritikov za Guardian. V hrvaščini je z naslovom Sve, što muško jest izšla pri založbi Sandorf v prevodu Dinka Telećana; prevedena je skoraj v vse evropske jezike, razen v slovenščino.

- Protagonisti vašega romana All That Man Is (Vse, kar moški je) vandrajo po Evropi in iščejo nekaj, česar ne morejo doseči, iščejo mirno zatočišče, pristan, kjer se lahko umirijo. Ste na Lošinju v tem času literarne rezidence našli zatočišče in navdih? Ste to našli v vaši počitniški hiši v Sloveniji?

Tole tukaj je gotovo čudovito mesto za razmišljanje, bi rekel. Sicer nisem ravno morski tip, najlepše mi je v gorah, soteskah in tolmunih, zato sem si kupil hišo v okolici Idrije in Tolmina. A sprehodi ob morju, ob teh mogočnih borovcih, so v meni sprožili razmišljanje o novi knjigi. Ravno sem namreč končal roman z naslovom Flesh, ki bo izšel prihodnje leto, in ker je bil proces tako dolgotrajen in naporen, sem tukaj že začel sestavljati kalejdoskop za nov roman.

- Kaj je bil v resnici sprožilec za roman All That Man Is? Portreti različnih moških v različnih starostnih obdobjih, ki nenehno potujejo po Evropi, od Berlina do Prage, od Francije do Cipra in Danske. Glede na vašo biografijo, je ta neukoreninjenost že del družinske tradicije?

(Nasmešek.) Moji starši so resnično veliko potovali, mislim, da smo, ko sem odraščal, živeli vsaj v desetih mestih. Rodil sem se v državi v Severni Ameriki, nato s starši odšel v drugo državo na Bližnjem vzhodu, in ko se je v Libanonu začela vojna, smo spet bežali, a tega se seveda ne spomnim ... Odraščal sem v Angliji z mamo, ki je Kanadčanka, in očetom, ki je Madžar. Odraščal sem kot Anglež z madžarskim imenom, nato sem živel v Budimpešti, v državi, ki naj bi bila moja, a je nisem dobro poznal, prav tako nisem govoril dobro njenega jezika.

Tako da je občutek, da težko poženeš korenine, gotovo del mene, odkar pomnim.

- Logično vprašanje je torej: kaj je za vas dom?

Gotovo je to zame težje vprašanje kot za večino ljudi. Lahko bi rekel London. Tam sem končal šolanje, tem sem živel najdlje. Toda v resnici nimam namena, da bi spet živel v Londonu.

Najbrž tudi zato moji liki potujejo iz ene države v drugo, zanima me nenehna želja po spremembi. Zanima me proces, ko izgubiš kontekst, del identitete ... In ljudje si v taki situaciji zastavljajo vprašanja, ki si jih sicer ne bi. To je rodovitno polje za pisanje fikcije.

Liki, ki jih srečamo v vaši knjigi, so si sicer zelo različni, hkrati pa so vsi ujeti v podobne dileme in teme, kot so ljubezen, denar, seks, depresija, smisel življenja, melanholija ... Ste že na začetku želeli napisati knjigo, ki bi bila obračun z »vsem, kar moški je«?

Predvsem sem si želel napisati knjigo o moderni Evropi. Zdaj seveda govoriva o Evropi pred desetimi leti in o tem, kako so ljudje takrat potovali. Mislim, da do takrat nisem bral romana, ki bi na tak način opisoval prav to, a je vendar to še vedno velik del življenja Evropejcev. Kot ste rekli, je to že del moje družinske tradicije (nasmešek).