Britansko-madžarski pisatelj David Szalay o svojem romanu, finalistu za bookerja All That Man Is (Vse, kar moški je, 2016), ki ga je napisal v Sloveniji, o krizi identitete sodobnega moškega, o tem, da po literarnih nagradah zdaj posegajo pisateljice, o tesnobnosti nove Evrope, pa tudi o brexitu in življenju v Orbánovi Madžarski.

Pogovarjava se na vrtu hotela Bellevue na Malem Lošinju v tistem delu dneva, ko sonce še ni tako visoko in je prijetno v hladu borovcev s pogledom na morje. Tam je na štirinajstdnevni pisateljski rezidenci, projekt organizatorjev in hotela Bellevue, na katero ga je povabil »selektor«, hrvaški pisatelj Robert Perišić, ki načrtuje tudi prihod Jonathana Franzna.

Szalay je poseben tip. Na njem je nekaj deškega, razmišljujočega, tudi zadržanega. V svoji oxfordski angleščini zelo stvarno poskuša analizirati procese kreativnosti, stanje v založništvu in stanje Evrope po brexitu.

Rodil se je v Montrealu, kmalu po rojstvu s staršema odšel v Bejrut, slabo leto po tem so od tam bežali zaradi državljanske vojne, nato so živeli v vsaj osmih krajih, dokler se niso ustalili v Londonu. Doštudiral je na Oxfordu, se preselil v Bruselj, nato pa na Madžarsko, kjer se je spoznaval s svojimi koreninami in uresničil svojo željo, da lahko živi od pisanja. Trenutno z družino živi na Dunaju.

Leta 2016 je bil uvrščen na Telegraphov seznam dvajsetih najboljših britanskih pisateljev, mlajših od 40 let, pred desetimi leti pa na seznam najboljših mladih britanskih pisateljev revije Granta. Njegova knjiga All That Man Is je »briljantno napisan roman, kalejdoskopski portret moškosti«, kot je zapisal eden od kritikov za Guardian. V hrvaščini je z naslovom Sve, što muško jest izšla pri založbi Sandorf v prevodu Dinka Telećana; prevedena je skoraj v vse evropske jezike, razen v slovenščino.

Protagonisti vašega romana All That Man Is (Vse, kar moški je) vandrajo po Evropi in iščejo nekaj, česar ne morejo doseči, iščejo mirno zatočišče, pristan, kjer se lahko umirijo. Ste na Lošinju v tem času literarne rezidence našli zatočišče in navdih? Ste to našli v vaši počitniški hiši v Sloveniji?

Tole tukaj je gotovo čudovito mesto za razmišljanje, bi rekel. Sicer nisem ravno morski tip, najlepše mi je v gorah, soteskah in tolmunih, zato sem si kupil hišo v okolici Idrije in Tolmina. A sprehodi ob morju, ob teh mogočnih borovcih, so v meni sprožili razmišljanje o novi knjigi. Ravno sem namreč končal roman z naslovom Flesh, ki bo izšel prihodnje leto, in ker je bil proces tako dolgotrajen in naporen, sem tukaj že začel sestavljati kalejdoskop za nov roman.

Kaj je bil v resnici sprožilec za roman All That Man Is? Portreti različnih moških v različnih starostnih obdobjih, ki nenehno potujejo po Evropi, od Berlina do Prage, od Francije do Cipra in Danske. Glede na vašo biografijo, je ta neukoreninjenost že del družinske tradicije?

(Nasmešek.) Moji starši so resnično veliko potovali, mislim, da smo, ko sem odraščal, živeli vsaj v desetih mestih. Rodil sem se v državi v Severni Ameriki, nato s starši odšel v drugo državo na Bližnjem vzhodu, in ko se je v Libanonu začela vojna, smo spet bežali, a tega se seveda ne spomnim ... Odraščal sem v Angliji z mamo, ki je bila Kanadčanka, in očetom, ki je bil Madžar. Odraščal sem kot Anglež z madžarskim imenom, nato sem živel v Budimpešti, v državi, ki naj bi bila moja, a je nisem dobro poznal, prav tako nisem govoril dobro njenega jezika.

Tako da je občutek, da težko poženeš korenine, gotovo del mene, odkar pomnim.

Logično vprašanje je torej: kaj je za vas dom?

Gotovo je to zame težje vprašanje kot za večino ljudi. Lahko bi rekel London. Tam sem končal šolanje, tem sem živel najdlje. Toda v resnici nimam namena, da bi spet živel v Londonu.

Najbrž tudi zato moji liki potujejo iz ene države v drugo, zanima me nenehna želja po spremembi. Zanima me proces, ko izgubiš kontekst, del identitete ... In ljudje si v taki situaciji zastavljajo vprašanja, ki si jih sicer ne bi. To je rodovitno polje za pisanje fikcije.

David Szalay: Ko sem prišel na ta konec Slovenije, okolica Tolmina in Idrije, idrijsko hribovje, soteske s slapovi, globokimi tolmuni, brzicami, pa Soča in Nadiža …  Me je narava res navdušila. Našel sem hišo v Gorenji Trebuši, med Idrijo in Tolminom, in si rekel, da je to to. FOTO: Pavela

Liki, ki jih srečamo v vaši knjigi, so si sicer zelo različni, hkrati pa so vsi ujeti v podobne dileme in teme, kot so ljubezen, denar, seks, depresija, smisel življenja, melanholija ... Ste že na začetku želeli napisati knjigo, ki bi bila obračun z »vsem, kar moški je«?

Predvsem sem si želel napisati knjigo o moderni Evropi. Zdaj seveda govoriva o Evropi pred desetimi leti in o tem, kako so ljudje takrat potovali. Mislim, da do takrat nisem bral romana, ki bi na tak način opisoval prav to, a je vendar to še vedno velik del življenja Evropejcev. Kot ste rekli, je to že del moje družinske tradicije (nasmešek). Ne samo moji starši, tudi moj bratranec se je iz Madžarske preselil v London, jaz sem se vmes iz Londona preselil na Madžarsko, moja sestra se je poročila v Italijo, moj stari oče je bil Anglež in je po upokojitvi živel v vasici v Franciji.

Potem sem pomislil, morda to vseeno ni dovolj, da bi knjigo držalo skupaj. Ker sem prepričan, da me boste vprašali, zakaj mislim, da je ta knjiga roman (smeh).

Natanko to: kaj je torej tisto, kar vašo knjigo devetih zgodb poveže v roman?

Mislim, da sem želel napisati nekaj, kar je roman. Kar ni samo knjiga kratkih zgodb o ljudeh, ki potujejo po Evropi.

Mnogi kritiki menijo, da Bookerjeve nagrade niste dobili prav zato, ker se žirija ni mogla odločiti, ali bi dali najpomembnejšo literarno nagrado knjigi, ki je zgrajena kot knjiga kratkih zgodb.

Ja, to so mi povedali, da.

Ameriški pisatelj Paul Getty, ki je tisto leto dobil bookerja, je bil najverjetneje zadovoljen.

Da, Getty je bil tudi prvi Američan, ki jo je dobil. Ali, če hočete, sem jaz prvi Neameričan, ki ga je v boju za literarno nagrado booker premagal Američan (nasmešek).

Kot sem rekel, hotel sem pisati o sodobni Evropi, toda tisto, kar je še bolj zanimivo, je – čas. Hotel sem zaznati, kako čas deluje na vse nas. Proces, kako se staramo, kako se spreminjamo skozi čas in katere so tiste stvari, ki se v resnici ne spremenijo.

Tako sem dobil idejo o devetih likih, ki se progresivno starajo, od sedemnajstletnika do sedemdesetletnega nekdanjega diplomata, ki se sooča z minljivostjo. Mislim, da sem prav s to kategorijo časa dobil enotnost. Da je to tisto, kar je knjigi dalo trdnost in strukturo, nekakšno enotnost, ki jo zahteva roman.

Takrat, ko ste knjigo pisali, je bila tudi Evropa z današnje perspektive videti bolj enotna, bolj povezana, kot je danes. Kako občutite Evropo danes? Biti Evropejec zdaj, v tem mračnem času.

Če mislite predvsem v smislu migracij, ljudi, ki se gibljejo po Evropi, pojavov, ki jih opisuje roman, se to ni kaj dosti spremenilo, z očitno razliko brexita. In s tem, da so podobe sveta vse bolj depresivne in mračne, da v Evropi ni več toliko prostora za smeh, kot ga je v moji knjigi. Vsaka zgodba v knjigi ima vsaj enega protagonista, ki prihaja iz Londona, in vsak lik se tako ali drugače vrača v London. V času, ko sem to pisal, je London veljal za neuradno prestolnico Evrope. Vse se je dogajalo tam. Če si hotel narediti kaj relevantnega, si moral v London. In po brexitu to očitno ni več.

Kritiki vas omenjajo kot tipičnega britanskega pisatelja, »raziskovalca skritih žepov angleškega življenja«, nekateri vam pravijo angleški Jonathan Franzen.

O sebi razmišljam bolj kot o evropskem pisatelju, sploh ker zdaj že mnogo let ne živim več v Londonu in je moje razmerje z Veliko Britanijo bolj in bolj kompleksno. A tudi pred desetimi leti sem o sebi razmišljal kot o evropskem pisatelju, le da je bilo takrat to isto. Zato je bil brexit tudi zame osebno zelo boleč. Imel sem identiteto, evropsko in britansko, to je bilo lažje. Zdaj se nenadoma zahteva, da se odločiš, ali si eno ali drugo. In jaz ne morem biti eno ali drugo, ker pač sem, kdor sem.

Nekateri pisatelji pravijo, da jih je včasih »strah, ker z romanom izpišejo nekaj, kar čez mnogo let postane realnost«. V tej knjigi s humorjem opisujete tudi tesnobnost, depresivnost, ki je zdaj postala nova pandemija modernega človeka; pa tudi krizo moškosti, s katero se soočajo vaši liki.

Ko je knjiga izšla, so me skoraj v vseh intervjujih, pa naj bo Guardian ali New York Times, soočili z vprašanjem, ali sem želel z njo načeti vprašanje krize moškosti. Nenadoma sem postal nekdo, ki mora odgovarjati na vprašanje krize identitete sodobnega moškega. Nihče mi pred tem ni povedal, da je sodobni moški v krizi, takrat se je prvič začela uporabljati fraza crisis of masculinity.

Seveda si takrat, ko sem začel pisati, nisem rekel, zdaj se bom usedel in napisal nekaj o tem. Ko sem opisoval življenje teh likov, ki sem jih ustvaril, je vse to organsko prišlo ven.

Torej si lahko Lacanovo vprašanje, kaj hoče ženska, postavimo drugače, kaj hoče moški. Kakšna je po vašem vloga moškega v času gibanj #metoo, v času povečane osveščenosti enakopravnosti spolov, včasih kulture cancel, politične korektnosti? Kje je prostor za modernega moškega?

Žal nimam izdelanega odgovora na to vprašanje. Moj odgovor je: ne vem.

Toda kot pisatelj s povečano senzibilnostjo za družbene fenomene najbrž zaznavate, kako se spreminja vloga moškega v družbi, njegova identiteta, družbena pričakovanja?

Zagotovo se nekaj dogaja, čeprav mislim, da je kriza moškosti malo premočna beseda za to.

Mislim pa, da koncept moškosti in koncept ženskosti ne moreta obstajati neodvisno drug od drugega. Vedno se prepleteta in sta soodvisna. Ne mislim na tradicionalno pojmovanje ženskosti, ampak na vprašanje, kaj danes pomeni biti ženska. To vpliva na to, kaj pomeni biti moški.

In to se je v zadnjem stoletju zagotovo spremenilo, sploh pa v zadnji dekadi, zato je treba na novo definirati tudi koncept moškosti.

Kako gledate na to, da so v zadnjem času pisatelji, kot sta recimo Philip Roth in Saul Bellow, pa tudi pisatelji, kakršna sta Henry Miller in Ernest Hemingway, označeni za mačiste, nemoderne, zastarele?

Če vzameva Hemingwaya, recimo, ki ga med vsemi naštetimi morda najbolje poznam, gotovo danes njegovo pisanje lahko zveni zastarelo, sploh zaradi njegovega odnosa do žensk, ampak ... Res ne bi rad zvenel kot Hemingwayev odvetnik, sploh pa tega on ne potrebuje (nasmešek). Hočem reči, Hemingway je pisal v času, v katerem je pisal. Če bi danes pisali o odnosih med moškim in žensko na tak način, vas preprosto ne bi jemali resno. To je narava družbe. Ki se nenehno spreminja, razvija. Del vloge pisatelja je, da razmišljaš o družbi, ki se razvija v realnem času, torej tukaj in zdaj.

Mislim, da je za pisatelja najbolj pošteno, da predvsem poskuša pisati o svetu, kako ga čuti, tako iskreno in pošteno, kot je le mogoče, kako ga vidi, ne pa, kakor bi si drugi želeli, da bi pisal, se vam ne zdi? In takrat, če greš res globoko v stvar, iskreno, se dotakneš nečesa, kar se dotika vseh nas.

Ena od kritik v Guardianu, ki sicer s presežniki govori o vašem pisanju, se kljub vsemu vtakne v vaše ženske like, češ da so opisani zgolj v seksualnem kontekstu: notorična zapeljivka, spolni odnos protagonista najprej s hčerko in materjo, ljubica z nezaželeno nosečnostjo, prostitutka višjega razreda, v katero se zaljubi njen telesni stražar ...

Najprej je zanimivo že to, da je to recenzijo napisal moški. Ki se mu je zdelo, da mora poleg vseh pohvalnih stvari, ki jih je napisal o knjigi, dodati še kritiko: no, ženski liki so pa le preveč enodimenzionalni. Da bi se sam izognil kritiki (nasmešek).

Veliko recenzij te knjige so napisale ženske in večina jih je bila zelo pohvalna, tako da ... Nikakor ne zanikam, da so v knjigi moški liki, ki imajo do nekaterih žensk precej neprimeren odnos. Toda to je del resničnosti. To je del resničnosti, ki jo poskušam opisati in se z njo soočiti.

Eden od kritikov, na primer, je zapisal, da znate razkriti omejitve svojih likov – in pogosto tudi njihove absurdnosti, ne da bi se jim posmehovali. Da ne obsojate svojih likov.

Če kot pisatelj ustvariš like samo zato, da jih lahko obsodiš, postane celotna stvar precej čudna. Hitro se ujameš v igro moralnosti in to me ne zanima. Mislim, da je za pisatelja zelo pomembno, da zavzame neobsojajoč odnos do vsega, o čemer piše. Pravzaprav je vedno izziv prikazati like, ki počnejo stvari, ki niso ravno vredne občudovanja. In včasih celo grde.

Kateri lik v vaši knjigi Vse, kar moški je, se po vašem obnaša najbolj neprimerno?

Hm, ne vem.

Morda tisti, ki ima spolni odnos s precej zajetnim dekletom in nato še z njeno ravno tako zajetno mamo?

Ampak saj ni naredil ničesar neprimernega. To sta si obe želeli. V nič ju ni prisilil. Saj veste ... Kako bi ga lahko obsojal? Mislim celo, da je eden najbolj nedolžnih likov v knjigi.

Toda mislim, da je bila to zgodba, ki je najbolj zmotila kritike.

Da, ker je tu zelo močna podoba. Podoba dveh zelo zajetnih, naj rečem debelih žensk. To očitno zmoti. Najbrž zato, ker v tem vidijo sramotenje debelih ljudi ali ljudi z negativno telesno podobo. Toda ne moreš se pretvarjati, da ljudje s prekomerno telesno težo ne obstajajo. No, ali pa se celo lahko pretvarjamo, da jih ni, ampak kakšen je smisel tega?

Ne vem, kateri lik se mi je zdel najbolj zoprn, verjetno nekdanji milijarder. A tudi njega sem poskušal prikazati z nekakšno empatijo. Tudi Škot Murray, ki je pobegnil iz mojega prvega romana (London and the South-East) in potem blodil po Hrvaškem, je precej grozen lik (nasmešek).

Pisatelj Ian McEvan je pred časom v podkastu omenil, da mu je neki mladi pisatelj potožil, da si sploh ne upa pisati o spolnih fantazijah svojih likov, ker si ne želi postati predmet spletnega sramotenja, kulture cancel. Kako se vi soočate s samocenzuro?

Če govoriva o samocenzuri, je to precej kompleksen, morda tudi nezaveden proces. Gotovo imaš, medtem ko pišeš, v mislih tudi to, kako bo to nekdo bral. Kako se bo to, kar pišem, presojalo? V takšnem trenutku si je treba samo jasno reči, da mi je za to vseeno. Dokler mislim, da je to, kar sem napisal, na neki način resnično.

Vprašanje je, ali bi morali pisatelji danes postati nekakšni svetniki, moralno neoporečna bitja?

To se v tem času res zdi vprašanje, da. (Nasmešek.) Če pomislimo na vrsto pisateljev prejšnjega stoletja, se zdi, da se je od njih pričakovala prav nasprotna vloga. Da razgaljajo najtemnejše plati človeka. Ker kakšen smisel bi imele knjige, ki bi govorile o življenju na politično korekten način? Saj to je vendar dolgočasno. Kdo jih bo bral?

Mislim, da literatura mora posegati v polja, kamor si sami ne upamo. Da mora postaviti ogledalo tudi našim temnim platem. Stvari, ki nas morda spravljajo v zadrego, so običajno najbolj zanimive.

Na primer?

Saj ste prebrali knjigo (nasmešek).

Mislim, da je bilo leta 2016, ko je nekdanja predsednica Pen International Jennifer Clement v intervjuju za naš medij rekla, da najvplivnejše revije v angleško govorečem svetu, kot so Atlantic, New Yorker, New York Times, skorajda ne recenzirajo knjig, ki so jih napisale ženske avtorice. Vaša knjiga je izšla prav takrat. Minilo je osem let in v zadnjih letih so med petimi finalisti za Bookerjevo nagrado večinoma pisateljice s svojimi prvenci.

Da, to je zelo opazno in seveda zelo dobrodošlo. Pred dvema desetletjema so v Veliki Britaniji uvedli nagrado za leposlovje, nagrado orange samo za pisateljice, ker so imeli občutek, da jim velike glavne nagrade ne namenjajo dovolj pozornosti. A na srečo se je to v zadnjih letih občutno spremenilo in so prav pisateljice v zadnjih letih deležne številnih priznanj.

Kaj se po vašem mnenju nasploh dogaja s knjigo v dobi novih medijev, pametnih telefonov, razpršene pozornosti, spleta in družabnih omrežij?

Ah, to večno vprašanje (nasmešek). Če vzameva mojo knjigo All That Man Is, ki je sestavljena iz kratkih zgodb, vsaka je dolga okrog petdeset strani. Zgodbe so kot majhni romani in hkrati stojijo same zase in med njimi ni nikakršne povezave.

In potem je knjiga, ki sem jo napisal po tej, Turbulence, ki ima podobno strukturo, le da so zgodbe še krajše. Tudi roman, ki sem ga pravkar končal, Flesh, čeprav je bolj klasičen roman od prejšnjih dveh, je sestavljen iz samostojnih poglavij. Mislim, da me tovrstne oblike deloma privlačijo tudi zaradi občutka, da se v svetu, verjetno tudi pri meni, zmanjšuje pozornost.

Trenutno berem Čarobno goro Thomasa Manna, ki je kot nasprotje vsemu, kar zdaj govoriva. Uživam v njej, vendar jo berem kot pisatelj, berem jo kot veličastno literarno delo. To je fantastično. Vendar si ne morem predstavljati, da bi marsikdo danes samo preprosto užival v tem romanu na 800 straneh, ki se v celoti dogaja v nekem alpskem sanatoriju, kjer se pravzaprav nič ne zgodi. Veste, kaj mislim? Zdi se nekako neustrezen za ta hitri površni čas. Zato ne vem, kakšno prihodnost imajo tovrstni romani.

Hočem reči, da se mora tudi roman prilagoditi času, v katerem nastaja. Roman ne more preprosto ignorirati dejstva, da se pozornost ljudi morda skrajšuje in da ljudje lažje berejo stvari, ki so bolj razdrobljene na manjše dele. Mislim, da je forma tista, kjer se lahko roman prilagodi bralcu.

In vendar, knjiga, zgodba, obstaja od nekdaj. Tako v času aleksandrijske knjižnice kot v srednjem veku. Kakšna bo njena oblika zdaj, v novih tehnologijah in novih medijih? Se bodo možgani nove generacije sploh lahko prilagodili ali se bodo romani morali prilagoditi njim?

Prepričan sem, da ljudje vedno ustvarjalno uporabljajo jezik, kar je temelj tega, o čemer govoriva: torej ustvarjalna uporaba jezika. To se je vedno dogajalo, tudi v obdobjih, ko skoraj nihče ni znal brati in pisati. Ljudje so še vedno ustvarjalno uporabljali jezik. Morda pa se vračamo v bolj vizualno kulturo. Zato me ne skrbi, da bi ustvarjalna uporaba jezika izumrla. Drugo vprašanje pa je, ali bo preživel roman kot prepoznavna literarna oblika, ker ga lahko izpodrine kakšna povsem drugačna oblika pisanja, jezika.

Še enkrat: se morajo pisatelji torej res prilagoditi času, v katerem smo? In če že, do kakšne mere?

Vsi se na neki način, bolj ali manj uspešno, prilagajo času, v katerem smo. A če me sprašujete, ali morajo pisatelji bolj ugajati občinstvu, je to slaba rešitev, če hočeš ohraniti avtentični pogled na stvar. Poleg tega lahko ljudje to vzamejo preveč dobesedno. Spomnim se nekaj primerov pisateljev, ki so knjige napisali v obliki sms-jev ali tvitov in podobno. Priznam, da sem bil prav vesel, da je to zdaj zamrlo. To je smešen in preveč dobeseden poskus prilagajanja stvarem. Prilagajanje na novi čas bo po mojem malo bolj zapleteno kot to, da napišeš knjigo v obliki nekajvrstičnih sporočil.

In vendar večje založbe pisateljico ali pisatelja, ki želi objaviti svojo prvo knjigo, najprej vprašajo po njegovem računu na instagramu in številu sledilcev.

Najverjetneje je to tako, da. Jaz nimam profila na instagramu. Seveda v mojem primeru založniki ne pogojujejo izida knjige z mojo aktivnostjo na omrežju X ali instagramu, mi pa dajo vedeti, da bi si to želeli (nasmešek).

A vztrajate?

Predvsem zato, ker mislim, da nisem tip za to. Ker tega ne bi mogel početi iskreno.

Vse skupaj bi bilo lažno. Ne vem. Če to počneš naravno, potem je to super. In to bo pomagalo tudi tvojim knjigam, da jih opazi vse več bralcev. A če bi bil zdaj pisatelj v zgodnjih dvajsetih letih in bi moral predstaviti ali prodajati svoj prvenec, potem bi bilo čudno, če ob tem ne bi uporabil podpore družbenih medijev.

Knjižni derivat tiktoka, booktok, po mnenju strokovnjakov izjemno vpliva na založništvo, vse več založb izdaja samo tiste knjige, ki jih priporočajo vplivneži na tiktoku.

Gotovo je to v založništvu zelo opazen trend. Če k njim s knjigo pride nekdo, ki ima na primer 500.000 sledilcev na družbenem omrežju, se brez pomisleka odločijo za izdajo knjige. Mislijo si, da če bo knjigo kupil vsak deseti sledilec omenjenega vplivneža, so si že zagotovili 50.000 izvodov. Tako da, ja, zelo se bojijo, da bi izgubili denar. To je velik izziv. Mislim, da zato, ker je vse skupaj nekoliko depresivno. Ker se trg krči, bo nekdo izgubil. Vsi ne moremo zmagati.

In zmagovalci so tisti, ki imajo veliko sledilcev.

No, morda so, morda niso, odvisno v kakšnem smislu. Govorim o tem, kako je založniška industrija na splošno postala zelo nenaklonjena tveganju in poskuša vedno slediti najnovejšim trendom. Če je bila ta knjiga lani uspešna, potem poiščimo nekoga, ki lahko napiše podobno knjigo, najraje kar povsem enako. Tako dobimo še osem drugih knjig, ki so skoraj popolnoma enake. Seveda je to neumno. Po mojem je dobra knjiga tista, ki ni podobna uspešnicam minulega leta, dobra knjiga pomeni prelom, izvirnost v slogu, v ideji. A to za založnika vedno pomeni tveganje.

Točno tako, kot mi je prej rekel Robert (Perišić). Po njegovih romanih, ki so zelo umeščeni v urbano okolje, ni bil prepričan, kako bodo ljudje sprejeli njegov novi roman Ladja za Isso (Brod za Issu), ki se dogaja v oddaljeni preteklosti in bralcu govori s popolnoma drugačnim jezikom. A očitno je knjiga postala velik uspeh.

David Szalay: Nikakor ne trdim, da nihče ne more napisati dobre knjige, ki temelji na principu osebnoizpovedne proze. Toda ko vsak začne verjeti, da mora pisati knjigo o svojem življenju, to postane rahlo smešno. FOTO: Pavela

Zdaj se dotakniva še enega trenda v založništvu, osebnoizpovedne proze, ki sta jo začela recimo Karl Ove Knausgård in Elena Ferrante ...

To so nadarjeni pisatelji in napisali so nekaj izjemnih knjig. Nikakor ne trdim, da nihče ne more napisati dobre knjige, ki temelji na principu osebnoizpovedne proze. Toda ko vsak začne verjeti, da mora pisati knjigo o svojem življenju, to postane rahlo smešno.

Toda prav to se zdaj dogaja.

Se, da. Namerno se želim temu upreti, kolikor se le da. Mislim namreč, da je občutek, da je edina pot do resnice dobesedna resnica, malo preveč preprost. Prav tako se mi zdi, da prevladuje prepričanost, da je avtofikcija pripomoček za večjo branost, za povečanje bralčevega zanimanja. Če nam rečejo, da je tisto, kar beremo, resnično, postane bolj zanimivo, mar ne?

A obstaja veliko literarnih prijemov za vzpodbujanje zanimanja bralca, avtofikcija je le eden od njih. S tem ni nič narobe. Ljudje pišejo o sebi že stoletja. Toda v zadnjem času se je to zelo razmahnilo. Bilo bi res dolgočasno, če bi vsi pisatelji posegali po takšnem modelu, se vam ne zdi? In bralci bi se tega naveličali. Kajti čez nekaj časa bo to pospremil vzdih, oh, še nekdo, ki nam hoče govoriti o svojem življenju ...

Povejte mi, kje in kdaj ste zares začutili svoj glas? Cees Nooteboom je moral v Španijo, Hemingway v Pariz, Durrell v Aleksandrijo … Toliko pisateljev je moralo v neko drugo deželo, drugo mesto, da so tam našli svoj glas. Vi ste živeli v toliko različnih mestih po Evropi.

Ja, že zato je moja zgodba malo bolj zapletena. Že kot otrok sem nenehno potoval. In že kot otrok sem bil prepričan, da bom pisatelj. Ko sem šel na Oxford, sem začel pisati gledališke igre, ki smo jih potem uprizorili s skupino kolegov. Bile so kar uspešne, zato smo s tem nadaljevali in se na koncu študija odločili, da bomo skupaj ustvarili predstavo, s katero bomo gostovali na edinburškem festivalu. Toda na žalost je bila predstava popolna katastrofa. Slabo napisana, slabo zrežirana (nasmešek). Bilo je strašno. Predstavo smo več dni igrali pred dobesedno prazno dvorano, edina kritika v nekem škotskem časopisu nas je raztrgala … Tako da je bil to kar resen udarec za mojo ambicijo in samozavest. Mislim, da sem takrat opustil idejo, da bi sploh še kdaj kaj napisal.

In potem ste delali kot telefonski prodajalec? Kako to, z oxfordsko diplomo iz angleške književnosti?

Ja, zveni bizarno, a tako je bilo. V tistem obdobju se je zdelo, da gre vse v mojem življenju v nasprotno smer od tiste, ki sem si jo želel. Vse skupaj je kazalo precej slabo.

A če bi se takrat zaposlil kot odvetnik kakor številni moji kolegi z Oxforda, najverjetneje ne bi napisal nobene knjige. Dokler me ni poklical znanec, s katerim sva študirala na Oxfordu, takrat je delal za BBC, in mi predlagal, naj zanje napišem nekaj radijskih iger.

S tem ste se vrnili k pisanju?

Tako sem začel pisati, da, in si povrnil samozavest. A ker ste ravno omenili mesta, ki so bila za mnoge pisatelje ključna; meni se je to zgodilo v Bruslju, kjer sem živel nekaj let. Tam sem začel pisati roman London and the South-East. Zanimivo, da šele ko zapustiš neko mesto, lahko pišeš o njem. Ne vem, zakaj je to tako, a zame to očitno velja.

In že s prvim romanom ste dosegli precejšen uspeh. Če prav razumem, ste zdaj samo pisatelj?

Ja, nagrada booker je bila gotovo velika prelomnica. To pokaže, kaj v resnici pomeni booker za pisatelja. Daje občutek, da je pisanje vredna stvar. In ni ti je treba niti dobiti. Dovolj je že, če si finalist.

Res pa je, da sem v tistem času, ko se je dogajalo vse to okrog nagrade, živel na Madžarskem. Če bi živel v Londonu, ne bi mogel preživeti s pisanjem, to je dejstvo.

Obdobje, ko ste živeli na Madžarskem, je bilo očitno za vas zelo produktivno; čeprav zdaj, ko pomislimo na Madžarsko, pomislimo na Viktorja Orbána. Kako je bilo živeti v Orbánovi državi?

O Viktorju Orbánu si najbrž mislim podobno kot vi ali večina razmišljujočih, ki verjamejo v demokracijo in svobodno izražanje mnenja. Nimam kaj skrivati, toda najbrž bi bilo otročje in neresno, da bi v intervjuju natresel nekaj površnih kritik.

Dovolj je, da rečem, da je bila politična situacija tudi eden od razlogov, zakaj sem se preselil na Dunaj. Živeti na Madžarskem je bilo, kot bi živel pod nenehno opresijo. Da ne bo pomote, s tem ne mislim, da je Madžarska policijska država, kot si mnogi predstavljajo, a vendar ... Orbánova propaganda je vseprisotna in zelo glasna in žali tvojo inteligenco, ker se moraš nenehno soočati s to lažno retoriko.

Moram reči, da sem se tudi na literarnih gostovanjih po Evropi nenadoma začel počutiti zelo nelagodno, ker živim na Madžarskem, kot da bi me moralo biti zaradi tega sram ...

In takšna država, ki je svetu dala toliko umetnikov, pisateljev …

Da, žalostno, da je zdaj dobila imidž desničarske nočne more. To je običajno prva asociacija, ki jo dobijo zunaj, ko rečeš, da si Madžar.

Katere madžarske pisatelje berete?

Ah, veliko dobrih pisateljev imamo. Morda se me je med vsemi najbolj dotaknil roman nobelovca Imreja Kertésza Brezusodnost. Poznate? Na pol avtobiografska zgodba o štirinajstletnem judovskem dečku, ki ga odpeljejo najprej v Auschwitz, nato v Buchenwald … Že dolgo me ni kaj tako presunilo, izjemni opisi.

In zdaj končno – kako to, da ste se po vseh teh potovanjih in številnih evropskih mestih, kjer ste živeli, zaljubili v ta del sveta, v Slovenijo?

To se je zgodilo po naključju (nasmešek). In to v obdobju, o katerem sem vam govoril, ko je življenje v Londonu postalo preveč naporno, tudi v eksistenčnem smislu. Konec devetdesetih sem si v Londonu kupil stanovanje, to je bilo eno tistih srečnih naključij, ko sem delal še na teleprodaji in ko so bila stanovanja v Londonu še dokaj poceni.

In ga še imate?

Ne, na žalost ne. Prodal sem ga leta 2006, če bi ga prodal zdaj, bi bil dobiček seveda večji, a se nimam kaj pritoževati (nasmešek). Takrat sem si s tistim denarjem lahko kupil svobodo za nekaj let in živel na Madžarskem brez konkretne zaposlitve, lahko sem se posvetil samo pisanju. In to je bila gotovo najbolj ključna poteza v mojem življenju.

Torej, zaradi stanovanja v Londonu ste postali svobodni pisatelj. Kako zdaj pridemo do tega, da ste roman Vse, kar moški je napisali prav pri nas?

No, saj to (smeh). Ko sem se preselil na Madžarsko, najprej v mesto Pécs, od koder je moj oče, nato v Budimpešto, sem si zaželel, da bi si z denarjem, ki mi je ostal, kupil še manjšo hišico v naravi. Ki bi bila dokaj blizu mojega doma. In ko sem prišel na ta konec Slovenije, okolica Tolmina in Idrije, idrijsko hribovje, soteske s slapovi, globokimi tolmuni, brzicami, pa Soča in Nadiža … Vse to me je res navdušilo. To so neverjetno lepi kraji in narava je dih jemajoča. Našel sem hišo v Gorenji Trebuši, med Idrijo in Tolminom, in si rekel, da je to to.

Kdaj je bilo to?

Leta 2010. Večji del knjige All That Man Is sem napisal prav tam. Še vedno grem vsako leto tja. In če ste me prej spraševali o domu, tudi ta hiša je nekakšen moj dom. Zatočišče, kot pravite (nasmešek). Tudi zato sem bil še posebej vesel, ko mi je Robert rekel, da se bom lahko pogovarjal za slovenski časopis. ●