Filipov breg: skriti raj z razgledom, vrednim milijone

V samem osrčju Balkana, v Ojkovici med Čajetino in mestom Nova Varoš, pod veličastnimi obronki pravljične Murtenice, se je Filip Matović (33) odločil, da ne bo dovolil, da bi imetje njegovih prednikov padlo v pozabo.

Ko vam predniki zapustijo takšen košček raja na zemlji, s pogledom na kristalno bistro Zlatarsko jezero, s tako čistim zrakom, da v pljučih kar zaboli od užitka, in soncem, ki sramežljivo drsi po gozdnatih pobočjih, morate izkoristiti ta blagoslov in čim več ljudem pokazati njegove lepote.

Zaradi ljubezni do dediščine in želje, da jo ohrani, je Filip junija 2021 odprl kamp Filipov breg. Kamp leži znotraj posebnega naravnega parka Uvac, v katerem so gradnjo prepovedali leta 2007, kar omogoča bivanje v podeželskem, precej nenaseljenem okolju s skoraj nedotaknjeno naravo. Ker je gradnja prepovedana, je ta vrsta turizma kot nalašč za te kraje. Čeprav marsikdo misli, da je kamp dobil ime po njegovem ustanovitelju, mladi podjetnik razkrije, da to pravzaprav ne drži.

»Ko sem se odločil, da odprem kamp, sem šel na urbanistični urad občine Nova Varoš in zaprosil za lokacijsko informacijo. To je dokument, v katerem je natančno zapisano, katere dejavnosti so dovoljene in katere ne, pod katerimi pogoji in podobno. Čez nekaj dni sem dokument dobil in opazil, da je poleg imena vasi Ojkovica naveden kraj Filipov breg. Ko sem to omenil svojim sorodnikom, so mi pojasnili, da se ta del res imenuje Filipov breg po mojem pradedu. Od tistega trenutka ni bilo več dvoma o imenu kampa,« se spominja sogovornik.

V osrčju Balkana, v Ojkovici med krajema Čajetina in Nova Varoš, pod veličastnimi pobočji pravljične Murtenice, se je Filip Matović odločil, da posestvo njegovih prednikov ne bo padlo v pozabo. FOTO: Filip Matović

Oživljanje pozabljenega raja

Od kod pravzaprav ideja za kamp? Gremo od začetka … V Beogradu je končal študij, dobil delo, imel dekle … Na papirju – idealno življenje. Vendar je nekaj manjkalo, da bi bila sestavljanka popolna. Potem je ves svet zajela pandemija koronavirusa, in medtem ko je večina ljudi obupovala, je ta mladenič odkril svojo poslovno priložnost.

»Med zaprtjem sem pogosto hodil prav v Ojkovico. Pradedova hiša, v kateri zdaj živim med sezono, ko je kamp odprt, sicer ni bila najbolj primerna za bivanje, ni bilo kopalnice, voda je bila pogosto le v pipi pred hišo, zidovi so bili popokani, pohištvo je razpadalo … Pa vendar je bil vsak, ki me je obiskal, navdušen zaradi razgleda in miru, ki ga je našel tu,« pravi Filip.

Vas je precej razpršena – edina soseda je neka babica, katere hiša je pod bregom, z desne strani. Poleti tu in tam sreča še kakšnega lastnika vikenda. Drugače vladata popoln mir in tišina. Takšen mir, da tudi danes, ko so tu turisti, zvečer goste zaprosi za minuto tišine, med katero se sliši celo regljanje žab iz jezera.

»Vsi, ki sem jih pripeljal na posestvo v Ojkovico, so me vprašali, zakaj ne bi tu česa naredil. Dobra prijateljica mi je rekla, kot vsi drugi, zakaj ne zgradim brunaric in se začnem ukvarjati s turizmom. Pojasnil sem, da nimam dovolj denarja za ta podvig, ona pa mi je kot iz topa odgovorila: 'Dobro, za začetek naredi kamp, to je v tvojem slogu, ko pa zbereš denar, lahko postaviš brunarice,'« nam pove Filip.

Ko vam predniki zapustijo takšen košček raja na zemlji, s pogledom na kristalno bistro Zlatarsko jezero, s tako čistim zrakom, da v pljučih kar zaboli od užitka, in soncem, ki sramežljivo drsi po gozdnatih pobočjih, morate izkoristiti ta blagoslov in čim več ljudem pokazati njegove lepote. FOTO: Filip Matović

Pot do uresničitve sanj

In to je bil prelomni trenutek.

»Na začetku me je skrbelo, ker se Srbija vseeno ne more primerjati z zahodnoevropskimi državami, kjer se v kampih ustvari več kot 30 odstotkov vseh prenočitev turistov. Vendar sem takoj začel podrobno raziskovati, ne nazadnje smo tranzitna država, izvedel, da je Kamping zveza Srbije krovna organizacija za to panogo, in vzpostavil stik z njimi.«

Tedaj je Filip dojel, da ima na domačiji vse, kar je potrebno za kamp: asfaltirano pot do severnega dela posestva, izvir čiste pitne vode, ni plevela, grmičevja, kamenja in najpomembnejše – travnik oziroma celoten breg ima naklon in naravno drenažo, z njega pa se odpira pogled na Zlatarsko jezero.

»Poslušal sem, kar so mi govorili, in si mislil: 'Pa saj do podrobnosti opisujejo Filipov breg.' Bil sem tudi zelo navezan na dedka, materinega očeta, ki mi je pred smrtjo zapustil breg in rekel: 'Tvoja bosta hiša in travnik, naredi s tem, kar želiš, a ne dovoli, da se zaraste in da ognjišče ugasne.'«

Ko so si prišli iz pristojnih služb ogledat posestvo, so rekli samo eno: »Kampisti bi dali dušo za to.« Vse to se je, da spomnimo, dogajalo v času pandemije, ko je skoraj vsaka poslovna poteza prinesla tudi tveganje, še posebno v turistični panogi.

»Tveganj je bilo več vrst, po drugi strani pa je imelo posestvo tudi zelo velik potencial. Po sestanku z direktorjem kamping zveze sem se naslednjega jutra odločil, da se podam v turistične vode. Poklical sem svojega delodajalca, mu sporočil, da dajem odpoved, in povedal mami, da se selim iz Beograda v Ojkovico. Spakiral sem svoje stvari, vzel prihranke, najel posojilo in začel svojo poslovno pustolovščino,« pripoveduje Filip.

»Zgodilo se je že, da se ljudje peljejo na morje, pa se ustavijo pri meni, da si odpočijejo na polovici poti. In postane jim tako všeč, da se odločijo ostati in nekateri potem sploh ne gredo na morje,« pravi Filip z nasmehom. FOTO: Filip Matović

Ideja, ki je združila ljudi in naravo

Korak za korakom, dan za dnem je marljivo delal, čistil, gradil, nadgrajeval in opremljal to, kar so mu zapustili predniki. Rezultat težkega dela, varčevanja in odrekanja je edinstveni kamp, v katerega lahko zaidejo tako stari kampisti kot začetniki, si izposodijo vso opremo za kampiranje (razen spalnih vreč) ter nekaj dni uživajo v popolnem dopustu za srce in dušo. Zahodna Srbija pa je zelo bogata s privlačnimi kraji, samo v krogu enourne vožnje lahko njegovi gostje obiščejo 43 zanimivosti.

»Veliko ljudi prihaja iz vzhodne Bosne, severne Črne gore, tu pa so tudi Makedonci in seveda domači gostje. Če pogledamo starostno kategorijo, jih je največ starih od 25 do 34 let. Seveda, bile so tudi družine z majhnimi otroki, starimi tri ali štiri leta,« pravi Filip.

Še naprej posluje brez oglaševanja na platformah, kot sta Booking ali Airbnb, ampak samo z neposredno prodajo na svoji spletni strani in profilu na instagramu ter s priporočili nekdanjih gostov, ki se radi vračajo, ker si želijo ogledati še druge turistične točke v zlatiborskem okraju.

In čeprav mu gre posel dobro od rok, se Filip ne pusti zapeljati v množični turizem – raje čuva mir svojega brega in na travniku ne kopiči šotorov. Trudi se, poudarja, da svojim gostom zagotovi mir in spokojnost, kar je bila tudi začetna ideja celotnega podviga.

»Imam prostora za 20 šotorov. Še enkrat, na štiri hektare našega družinskega posestva bi lahko postavil na desetine šotorov, ampak bi izgubil sedanji mir,« pojasnjuje.

In to je pravzaprav to, po čemer se prenočevanje v šotoru razlikuje od konvencionalne namestitve oziroma od spanja v brunaricah, apartmajih in hotelih, kajti ko se gostje zjutraj zbudijo in odprejo šotor, vsi doživijo isto: razgled na brezkrajno milino in skoraj neresnično pretapljanje barv in oblik krajine.

Če bi radi preživeli nekaj dni na Filipovem bregu, lahko svojo pustolovščino začinite z obiskom nekaterih krajev na kopnem ali vodi v najlepšem predelu Srbije, med Zlatiborom, Taro in Zlatarjem. FOTO: Filip Matović

Aktivni dopust za vse

Čeprav sta bistvo Filipovega brega ponudba prenočitve v naravi in izposoja opreme za kampiranje, se je mladi podjetnik potrudil dati svojim obiskovalcem še nekaj več.

»Ker je več kot 80 odstotkov gostov pustolovcev oziroma ljudi, željnih vsebine, smo z lokalnimi partnerji, ki se ukvarjajo z aktivnimi počitnicami na območju zlatiborskega okraja, ustanovili organizacijo Zlatibor Outdoor, prek katere lahko turisti najdejo različne dejavnosti,« pravi Filip. Če bi radi preživeli nekaj dni na Filipovem bregu, lahko svojo pustolovščino začinite z obiskom nekaterih krajev na kopnem ali vodi v najlepšem predelu Srbije, med Zlatiborom, Taro in Zlatarjem.

»Zgodilo se je že, da se ljudje peljejo na morje, pa se ustavijo pri meni, da si odpočijejo na polovici poti. In postane jim tako všeč, da se odločijo ostati in nekateri potem sploh ne gredo na morje,« pravi Filip z nasmehom.

In na koncu, a ne nepomembno … Včasih se je treba ustaviti in poslušati – kaj nam govori srce. Če tudi v vas žari iskra pustolovstva, obiščite ta kraj in dovolite, da vam narava pomladi dušo. Kajti duša ne potrebuje ničesar več od tega, kar ponuja narava.

FOTO: Filip Matović