Neomejen dostop | že od 9,99€
Tudi Vitomil Zupan je pisal s strastjo, da bi prodrl do srži življenja, da bi ga čim bolj avtentično ujel v prozo, večina njegovih romanov se začne z Jaz, in kot je rekla Manca Košir, so njegovi številni jazi kot bele in črne tipke na klavirju, ta večna igra s hudičevim repom ali s hudičevim jazom, dodajam.
Torej ni kriv samo razgaljajoči voajeristični čas, v katerem smo. Celo Knausgård, prvak popisovanja vsega človeškega, brez olepšav, se brani pred očitki, da je osebnoizpovedna literatura kot facebook. »Facebook je predvsem prezentacija samega sebe, pisanje o sebi pa je poskus ujeti tisto, kar je resnično, brez olepšav.«
Tisto, kar je morda problematično, je, da so pisatelji povsod po svetu začeli posnemati Knausgårdov način pisanja, in vse je začelo spominjati na karikaturo, kot mi je v intervjuju za Sobotno prilogo rekel tasmanski pisatelj Richard Flanagan. »Ta način pisanja verjetno deluje za Knausgårda, zato ga je tudi izbral. Toda zakaj bi deloval tudi zame, za vas, zanjo?«
»Pred recimo dvesto leti si lahko napisal svoje spomine in jih prodal kot roman,« mi je še rekel Flanagan. »Danes lahko napišeš čudovito zgodbo, a jo moraš preobleči v svoje spomine, v avtobiografijo, da jo lahko prodaš založnikom. Kot da nas je postalo strah ideje, da ima zgodba sama po sebi lastno moč.«
Celoten članek je na voljo le naročnikom.
Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.
NAROČITEObstoječi naročnik?Prijavite se
Komentarji