(Iz arhiva) Hotela sem pričati o življenju

Imajo jo za fotografinjo mafije. Ta oznaka je zanjo neznosna in banalna. V dvajsetih letih, od sedemdesetih do devetdesetih let prejšnjega stoletja, je na skoraj 600.000 posnetkih predstavila Sicilijo, ki jo je razdejala Cosa nostra. In jo še vedno. Dokumentarec Mafija v objektivu, ki ga je o fotografinji posnela Kim Longinotto, si je mogoče ogledati tudi pri nas.

Večji del opusa sicilijanske fotografinje, ki je ovekovečila žrtve mafije, predstavlja mozaik težko ulovljivih trenutkov: vznak upognjena telesa vdov v teatraliki južnjaških žalujočih obredij, pravkar ugasnjeni pogledi na obrazih trupel, radovedni pogledi, z ustrahovanjem zavezani molku in uperjeni v negotovo življenje, ki beži mimo. Strah, razočaranje, nemoč, otroci med igro nasilja, ki jim je bila na prostorih, kjer so se rodili, vraščena, vsiljena. Obrazi žalosti, ki so morali sprejeti ostanke življenja po smrti bližnjih, s tega sveta umaknjeni na najbolj sprevržen način ...

Letizia Battaglia je v dvajsetletnem obdobju, od sedemdesetih do devetdesetih let prejšnjega stoletja, na skoraj 600.000 posnetkih predstavila Sicilijo, trpinčeno zaradi rakave bolezni Cose nostre, ki se je nezadržno razrasla v nekaj desetletjih in še vedno ni premagana.

Nikoli ni popustila. Z ročnim pentaxom okoli vratu se je vrtela okrog karabinjerjev in kričala, naj jo spustijo mimo – zvezana, skrivenčena trupla, velikokrat obrezana, obsekana, izmaličena, ležeča na ulicah, poljih, v vinogradih, je čutila kot svoja, tista mafijcev ne. Kričala je naprej, njej je bil namreč dostop na kraje zločina prepovedan, dovoljen zgolj državni televiziji. Prepovedan tudi in predvsem zato, ker je bila ženska. Seveda ni takoj ugotovila, da je interpretka obrazov, zla, nadutosti, trpljenja. In hkrati čistosti, začudenja, nedolžnosti, ki so doma v teh sicilijanskih predmestjih, prepuščenih samim sebi.

Preden je odkrila, da njena identiteta temelji na fotografski govorici, se je soočila z duševno zmedo: spričo zapovedi, da mora prevzeti žensko vlogo, torej matere in žene, se je v njeni glavi pojavila zbeganost. Ni prenesla, da ne bo mogla več biti dekletce, ki do onemoglosti divja naokrog na kolesu. Oče jo je hotel zaščititi, zato ji je omejil osebno svobodo. V njej se je počasi nabirala bolest, na dan je izbruhnila pri šestnajstih letih, ko se je poročila in nato v nekaj letih rodila tri hčere. Bila je ujetnica nečesa, s čimer se tudi ona ni mogla spoprijeti. Vse v njej je vrelo in njena osebnost je hotela na plan; zdravilišče v Švici, kamor so jo hospitalizirali, je bilo prestop meje, onstran katere se je dokončno prepustila svojim vzgibom, brez tabujev.

Imela je številne, tudi spotikljive ljubezenske zveze, kot je bila tista z osemnajst let mlajšim fantom, ki ga je njen mož, ko je izvedel za njuno ljubezen, obstrelil. Taista odrešujoča bolest ji je omogočila najti tudi svoje mesto v svetu – vrhunec je dosegla pri štiridesetih letih. S fotografijo.



Po razvezi in obdobju v Milanu je Letizia Battaglia od leta 1974 do 1992 živela v Palermu in spremljala vojno, ki je divjala po Siciliji. Velikokrat je morala v istem dnevu teči od enega do drugega mrliča, vendar se ni nikoli navadila na mučne prizore s trupli, ki so imela enkrat lastne oči porinjene v roke, drugič so njihova telesa še kazala znake pubertete.
Njene črno-bele fotografije so polne človečnosti; kdor jih gleda, jim ne more ubežati. To so šokantne obtožbe. Pa tudi dejanja, ki so kot obremenjujoč dokazni material pristala v sodnih spisih. Kot je mogoče videti v filmu režiserke Kim Longinotto Mafija v objektivu (tako Letizia Battaglia kot Kim Longinotto sta bili pred kratkim gostji festivala Poklon viziji), ki se te dni vrti v slovenskih kinematografih, Letizia, ko gre za fotografiranje, tudi marsikaj obžaluje. Pove, da ni imela poguma fotografirati trupel svojih prijateljev, sodnikov Falconeja in Borsellina. Ni mogla. Čeprav je bila na dan umorov med prvimi obveščena o tem. Neutolažljivo se sprašuje, zakaj. Trpinči se s poskusi odgovorov, vendar je jasno, da pogum nima nič s tem. Letizia Battaglia sovražnikom in njihovi zmagi ni hotela predati sramotne trofeje, proti kateri se je leta borila s fotoaparatom.

Danes, pri štiriinosemdesetih, še vedno neustavljivo ustvarjalna, popolnoma osvobojena ženska, verjame, da je nekje še vedno heroičen svet in da mu zmore naš svet biti podoben, če se le nekoliko vzdigne ... In še vedno se želi posvetiti ljubezni. Uporniški in škandalozni, kot vedno.
 

Ni vam pri srcu, da vas imajo za fotografinjo mafije.

Ne, ni mi. Pravzaprav je ta oznaka zame neznosna in banalna: novinarji velikokrat zbanalizirajo ljudi, njihovo delo in jih zvedejo samo na en skupni imenovalec. Če že, sem tista, ki je pripovedovala stvari mafije, ampak s fotografijo sem pokazala še nešteto drugih zgodb. Kaj sploh pomeni biti fotografinja mafije?! To, da sem posnela fotografije umorjenih ljudi, aretiranih mafijcev, nekaj skorumpiranih politikov in uradnikov?

V sedemdesetih sem v Palermu fotografirala marsikaj, tudi nogometne tekme, ja, in zločine mafije, vse, kar je bilo treba fotografirati in narekuje delo fotografa pri dnevnem časopisu, kakršen je bil L'Ora. Fotografirati sem hotela življenje in veselje, a sem skoraj dvajset let fotografirala kri, ranjene, mrtve, nasilje, žalost. Pred tem nisem imela opravka s smrtjo. Tako sem s fotoaparatom v roki pripovedovala ne samo zgodovino Sicilije, ampak tudi vse Italije. Giulio Andreotti, sedemkratni italijanski premier, je bil povezan s sicilijansko mafijo, evropski poslanec Salvo Lima, njegov človek, je mafiji v imenu države obljubljal usluge, ki se nato niso zgodile, zato ga je mafija ubila. Medtem ko je med deli vlade in mafijo potekalo plodno sodelovanje, smo se doma, v Palermu, borili proti njej, kot smo vedeli in znali. Jaz s fotoaparatom.

Zame je nepozabna fotografija umorjenega Piersantija Mattarelle, predsednika pokrajine Sicilija, brata sedanjega predsednika Italije Sergia Mattarelle, ki ga ta, ko je v njem še življenje, prestreljenega skuša potegniti iz avtomobila ...

Bilo je pred njegovo hišo, v ulici Libertà, na nedeljo, z avtomobilom se je z ženo, sinom in taščo odpravljal k maši, ko je pristopil morilec in začel streljati vanj. Potem se je mehanizem v pištoli zataknil, mafijec je stekel do belega fiata, v katerem ga je čakal sodelavec, vzel novo orožje in se vrnil … Na kraj zločina sem prišla hitro, fotografirala sem žensko, njegovo ženo, ki se v notranjosti avtomobila drži za glavo, in brata, ki Piersantija vleče iz avtomobila … Šele nato je nekdo tiho rekel: Pa saj to je Mattarella.

Pojdiva na začetek. Kdaj ste prvič držali fotoaparat v rokah?

Pri desetih letih. Spomnim se, kako je oče prinašal domov kose parmezana, ki smo ga oboževali, jaz pa sem jih na skrivaj kradla in nosila h gospe s šestimi otroki in brezposelnim možem. Potem sem o tem napisala zgodbo. Hotela sem pričati o življenju.

Imela sem strašno ljubosumnega očeta. Da bi se osvobodila iz njegovega primeža, sem se poročila pri šestnajstih. Potem sem bila dolgo mati, žena, predvsem pa nemirna ženska, hotela sem študirati, delati, a v tistem času patriarhalne Sicilije je to bilo nepredstavljivo. Nato se mi je v nekem trenutku vse zalomilo; začela sem s psihoanalizo, po treh letih zapustila moža in se preselila v Milano. Imela sem skoraj štirideset let. Tam sem začela fotografirati.

Najprej sem bila novinarka, toda bilo mi je jasno, delala sem na svobodi, da bom svoje izdelke bolje prodala, če bodo opremljeni s fotografijami. Tako sem začela fotografirati. Reciva, da je bilo moje delo solidno, o tem so slišali tudi v Palermu pri dnevniku L'Ora in me povabili k sodelovanju. Vrnila sem se domov, srečna, ker sem imela poklic, zdel se je moderen, predvsem pa poklic, v katerem sem neizmerno uživala. Seveda si nisem mogla predstavljati, da bom naslednjih dvajset let imela opravka predvsem z mafijo.

Hotela sem fotografirati vse lepote in ljubezni tega prostora, a v resnici sem v svoj arhiv shranjevala kri in žalost. Tudi če bi hotela pobegniti, nisem mogla. Sem sužnja tega mesta. Še vedno. Lahko bi šla kamorkoli, imela sem resne ponudbe iz New Yorka, ampak kot da sem zraščena s Palermom, ne moreva se za dolgo ločiti.

Kaj je pomenilo v Palermu v sedemdesetih biti fotoreporter – ženska?

Bizarna situacija v bizarnih okoliščinah. Sprva nisem bila kredibilna ne za policijo ne za mafijo. Potem je postalo jasno, da talent je, predvsem pa, da premorem v želji po boljši družbi disciplino in doslednost, ki se ne bosta dali odgnati. Ko se je zgodil umor ali sploh stvari črne kronike, je državna RAI imela dostop, ko pa sem mimo policije hotela jaz, mi je vedno kdo od njih položil roko na ramo, rekoč, vi pa ne.

In potem ste si izborili njihovo spoštovanje s posebno metodo …

Ja, ni mi preostalo drugega. Zakaj so lahko moški neovirano delali, fotografirali, jaz pa ne?! Kričala sem, naj me spustijo naprej – in če nekdo kriči na mestu, kjer se je zgodilo nekaj tragičnega, je to silno nerodna situacija, zato so me spustili mimo …

Tam je bil večkrat tudi Boris Giuliano, policijski inšpektor, vodja kriminalistične ekipe na terenu, ki ga je mafija kasneje umorila. Vedno mi je omogočil, da sem svoje delo opravila korektno.

Ženska, ki fotografira – in kaj potem. Bila sem tudi luštna – in kaj potem. Šlo mi je samo za to, da sem svoje delo opravila spoštljivo, da sem spoštovala integriteto našega časopisa L'Ora.

Ki je pred nekaj tedni proslavil stoto obletnico ustanovitve, čeprav so ga prav sredi najbolj tragičnega obdobja Palerma, leta 1992, na silo ugasnili.

Ja, žal. V Palermu so mu ob jubileju posvetili tudi ulico, to je bil velik časopis, požrtvovalen do ljudstva, v službi ljudstva, tako rekoč. Roka mafije je, ker so bili resnicoljubni in odkriti antimafijci, vzela življenje štirim njegovim novinarjem. Moja najbolj primarna potreba je delati stvari dobro, strastno. Vsaj poskušati. To so bila grozljiva leta. Državljanska vojna na domačem pragu. Ko so se Corleončani spustili v Palermo, je nastal masaker. Mesto se je čez noč spremenilo v leglo korupcije.

Zdaj ni več tako?

Oja, je. Mafija je še vedno med nami, a jo je težje identificirati, tudi zato, ker ljudje, velikokrat nevede, glasujejo zanjo. In to ne samo pri nas, na jugu. Vsi smo omadeževani.

V kaj danes verjamete, Letizia?

Verjamem v svoj arhiv, verjamem v zgodbe, ki sem jih povedala s fotografijami. Razmišljam na glas in se sprašujem, kaj bo z mojim arhivom, ko me več ne bo. Nihče ga ne bo hotel. Kdo bo hotel kri in žalost?

Kaj je strah?

Strah je ne nazadnje samo strah. Treba je bilo posneti fotografije in konec. Izraziti koncept antimafije na kakršenkoli način že. Bilo je nevarno, takrat.

Kateri od mafijskih šefov je bil najokrutnejši krvnik?

Bila sta dva: Salvatore Riina in Leoluca Bagarella; če govorimo samo o tistih, o katerih zločinih vemo. Bagarella je z lastnimi rokami umoril osemdeset ljudi. Riina jih je prav tako umoril ogromno, a toliko več je bilo umorjenih po njegovem naročilu. Corleončane je v tistih letih obnorela želja po oblasti in moči, zato so prišli v Palermo z enim samim namenom: da nas uničijo. Nekaj časa jim je to uspevalo. Spopadali so se z lokalno mafijo, vmes pa ubili nekaj najboljših ljudi iz Palerma. Njihova strategija terorja je bila uspešna. Mafija je sicer prenehala moriti, država pa se je podvizala in pri mafijskih poslih namenoma zamižala. Da smo razkrili umazano pogodbo med mafijo in državo, pri kateri so sodelovale vsaj štiri vlade, smo potrebovali petindvajset let. In za to je kriva država.

Kakšna sramota, mar bi nas vse pobili, kot da nas skušajo s tem »zaščititi«. Sodišče v Palermu je ugotovilo, da je sodelovanje med karabinjerji, politiki, tožilci in mafijo resnično obstajalo. Tožilec Nino Di Matteo, verjetno človek z najštevilnejšim oboroženim spremstvom na svetu, je junaško vodil proces, ki si ga nihče ni želel. Še najmanj italijanska politika. Za nas, Palermčane, je to pomenilo povrnitev časti. Mi na jugu, Sicilijanci, smo trpeli več kot sto let zaradi politike severa, njenih vlad, ki so prek mafije kupovale volilne glasove za svojo največjo stranko, Krščansko demokracijo. Sedemkratni italijanski premier Giulio Andreotti je bil zlizan s Salvom Limo, evropskim poslancem, ki so ga, mafijca, ubili njegovi.

Di Matteo še vedno preiskuje, do kod je italijanska država, potem ko so v Palermu leta 1992 ubili Limo ter sodnika Giovannija Falconeja in Paola Borsellina, popuščala mafiji na Siciliji. Vsi vemo, da mafija vlaga denar v podjetja na severu Italije. Mafija nastaja pri nas, na jugu, redi pa se na severu, pravi Leoluca Orlando, župan Palerma in borec proti mafiji, zaradi česar je bil dolgo – torej pred Di Matteom – prvi na mafijskem seznamu za odstrel. Orlandu sta lahko v njegovem boju proti mafiji navdih tudi umorjena sodnika Falcone in Borsellino, ki sta okoli sto mafijcev obsodila na skupaj 2665 let zapora.

Giulio Andreotti.

Mnogo let popolne nemoči, žalosti in obupa je kraljeval ta hudič Andreotti. Vsi so vedeli, tudi zadnji trgovec v Palermu, da je povezan z mafijo. Bil je premier in kar naprej je prihajal na Sicilijo. Fotografirala sem njegov ksiht, s tem prebrisanim izrazom na njem, a bil je do konca premeten, inteligenten ... Zaradi njega, zaradi ljudi, kot je bil on, je naš narod trpel; mafijo bi lahko ustavili pred petdesetimi leti, pa tega niso storili. Zato, ker je mafija – v zameno za usluge, seveda – politiko oskrbovala z glasovi na volitvah. Te uboge reveže so podkupovali z nekaj deset italijanskimi lirami, kilogramom špagetov, bog ve s čim ... Andreotti je predstavljal državo, ki nas je izdala, kajti na Siciliji je država imela obraz mafije, šlo je za popolno identifikacijo delov državnega aparata z organiziranim kriminalom.

Ko sem ga fotografirala, tega zlodeja ... ne spomnim se ga, ne zasluži si! In potem me je med enim od sodnih procesov, na katerem sem ga spet fotografirala, nepremično gledal. Tako kot to počnejo mafijci.

Če se vrneva k vašemu vprašanju o strahu, ja, bilo me je strah, bilo nas je strah, imeli smo se česa bati. Toda potreba po lepoti nas je rešila. Palermo živi naprej, novo, drugačno življenje, čeprav je mafija še vedno prisotna na drugačen način. Mafijo, naj je sicilijanska, ruska ali kitajska, privlači denar, zato je še vedno tu, kot tudi globalna antimafijska kultura, ki se je rodila na Siciliji. Jaz jo izpričujem, kamorkoli grem.

Leta 1979 ste sredi glavnega trga v Corleoneju postavili na ogled fotografije umorjenih.

Vsega sem imela dovolj! Takrat sem že skoraj deset let fotografirala samo morije. S fotografijami smo se z nekaj kolegi s časopisa odpravili gor, v Corleone. Nalepili smo jih na panoje in postavili na sredo ulice. Moje telo je bilo napeto kot struna, čutilo je, da lahko vsak trenutek vanj prileti šaržer krogel. A jeza in bes sta bila močnejša, hvala bogu ... Spomnim se, kako se nihče od prebivalcev Corleoneja ni drznil približati, da bi si ogledal fotografije. Vedeli so, kaj počnemo, in bilo jih je strah, da bi kdo videl, da gledajo te fotografije. Absurd.

Kdaj je mafija začela ubijati otroke in ženske?

Nekoč so znotraj mafije delovala pravila, povezana z vero in družino, potem pa je mafijski šef Salvatore Riina postavil nova »pravila«. Usmrtili so, na primer, sestrično karabinjerja, o katerem so vedeli, da ne bo sodeloval z njimi. Za Buscetto, skesanca tako imenovane stare mafije, ki so mu pobili pol družine, zadavili dva sina, ker se je hotel distancirati od novih, od Riine, so bili otroci in ženske nedotakljivi. Mafijec Leoluca Bagarella, ki je v zaporu, je imel ženo, katere brat se je skesal. Riina je kmalu izdal povelje in ta ženska je izginila neznano kam, nikoli niso našli njenega trupla. Mafijec ne sme imeti žene, ki je sestra skesanca. Potem so rekli, da je naredila samomor …

Ne znam odgovoriti na to vprašanje, mislim pa, da so se pravila mafije korenito spremenila, ko je začela trgovati z drogo, ko jim ni bil več dovolj prihodek od poljedelstva, gradbeništva in drugih storitev ... Droga je prinesla veliko denarja in odnesla tistih nekaj moralnih vrednot, ki so jih premogli.

Kdo ima največ zaslug za to, da se je Palermo spremenil?

Župan Palerma Leoluca Orlando in njegovi sodelavci. Palermska občina je ob nastopu njegovega prvega mandata prekinila vsakršno sodelovanje z mafijo. Pa ne samo to: Orlando ima pogum, da na glas spregovori proti mafiji. Leta 1991 sem bila na listi zelenih izvoljena v deželno skupščino Sicilije in njegovo delo spremljala od blizu. To mu je seveda popolnoma spremenilo življenje, sloves Giovannija Falconeja in Paola Borsellina ter premnogih umorjenih karabinjerjev, policajev in vseh drugih, njihova zasluga je, da lahko mirneje živimo, to so bili pošteni ljudje. A ne Vito Ciancimino, župan pred njim, mafijec.

Razstave odpirate po vsem svetu. Kako vam je, ko vas s fotografij gledajo vaši prijatelji, soborci, v veliki večini jih ni več med nami ...

(Tišina.) Velikokrat imam občutek krivde, da sem jaz tukaj, oni pa ne. Ampak to ni krivda, to je bes! Sodnik Terranova, sodnik Falcone, mladi politik krščanskih demokratov Michele Reina, vdova po Vitu Schifaniju je še živa ... Ni bilo lahko nadaljevati življenje po tistem, ko je mafija umorila najboljše ljudi tega mesta, ki smo jih vsi poznali in cenili. Treba je naprej, treba je iskati lepoto, živeti, ampak nikdar ne smemo pozabiti ponižanja, ki ga je utrpelo naše ljudstvo, ne da bi ga ob tem zaščitila država ali vlada, ki so ji načelovali ljudje, kot je bil Andreotti, zaveznik mafije.

Pred leti ste prejeli nagrado Ryszarda Kapuścińskega ​za reportažo, in Kapuścińskega ste tudi osebno poznali ...

Sem, me spomnim se več, kje sva se spoznala. Na Danskem, Norveškem ali v Nemčiji ... Spomnim pa se, da sem bila ob najinem srečanju ganjena, tam je bil tudi Baudrillard in jaz, ponižna fotografinja sicilijanskih tragedij. Sedela sem ob njem in ga poslušala. Poznala sem njegovo pisanje in fotografiranje. Majhen mož. Izjemno senzibilen. Samo tega se spomnim.

Vemo, kaj je bila reportaža nekoč. Kaj je danes?

Lahko povem, kaj je reportaža zame, za nekoga torej, ki je vse življenje pripravljal fotoreportaže o mestu, v katerem je živel. Reportaža zame pomeni iti v jedro stvari, mesta, prostora, skupine ljudi, pomeni, da s podobo poveš ne samo celotno zgodbo, ampak tudi njeno bistvo. Vem, zveni preprosto in zapleteno, ampak saj veste, tudi stari ljudje smo takšni, zapleteno zapleteni (smeh).

Kako bi sami opredelili svojo fotografijo? Imate definicijo zanjo?

Nimam. Zdaj vem, da je povezana z italijanskim neorealizmom oziroma s svetom, kakršnega smo poznali v preteklosti. Če govoriva o prostorih, lokacijah, kjer nastajajo ali so nastajale moje fotografije, boste v njih prav tako našli sledi realizma italijanskega filma, ne fotografije. V meni je občutenje, ki me bo vedno povezovalo s tem obdobjem italijanske kinematografije: Vittorio De Sica, Roberto Rossellini, dramatične, veristične reči. Potem pa je že tako, da moje fotografije uberejo lastno, navadno precej samosvojo pot. Res je tudi, da niso povezane z italijansko fotografijo kot tako, kakšnim Gardinom ali Mulasom, precej bližje mi je ameriška estetika, no, predvsem delo Diane Arbus. In potem je prišel Koudelka in mi zamajal svet (smeh).

Zakaj? Povejte mi o Josefu Koudelki.

Čudoviti časi, ko smo s Koudelko po Evropi potovali s kamperjem, ki sva ga imela s Francom Zecchinom, v Turčijo, Grčijo, na Sardinijo, Korziko, sever Evrope, ne vse naenkrat, seveda. Potovati z Josefom, ah, kakšen popotnik! Imeniten človek. Še vedno sem prepričana, da sliko posname duša fotografa, takšna, kot je njegova notranjost, takšna je fotografija. Koudelka je primer za to. Obiskoval nas je v času praznikov, predvsem velikonočnih, enkrat, dvakrat na leto, vseh deset let. Medtem ko jo Franco šofiral – Josef ni imel vozniškega izpita –, sem zadaj pripravljala špagete z omako. Tako smo prihranili nekaj denarja, bili smo popolnoma avtonomni. V Egipt sva šla sama, a to je že druga zgodba.

Črno-bela tehnika. Zakaj?

Zgodilo se je, da sem posnela tudi barvne fotografije, ampak potem sem barve odstranila. Barve niso zame. Morda zato, ker sem premalo dramatična. Barva zbanalizira, črno-bele fotografije pa omogočijo videti, česar barve ne morejo razkriti. Črno-bela fotografija je enostavno bolj avtonomna.

Nikoli niste uporabili teleobjektiva.

Ker ga pač ne uporabljam. Morda je to samo strategija, pogum, psihologija. Fotografije, narejene s teleobjektivom, so si podobne, ne ustvarijo sledi emocije, ki nastanejo med menoj in fotografiranim. Če hočem fotografirati deklico, ji rečem, glej me, ali pa, ne glej me! Ampak moram ji to reči, šepniti, čisto blizu nje. Mafijcem nisem nič govorila, samo slikala sem jih. Blizu.

Česa se spomnite s fotografiranja Piera Paola Pasolinija, z glavo med dlanema, hipno obupanega, ne resigniranega, med razpravo o svobodi izražanja med represijo in pornografijo leta 1972 v Milanu ...

To je bilo srečanje v agresivnih polemičnih tonih, povod zanj je bil »preveč seksualno nazoren« Pasolinijev film Canterburyjske zgodbe. To so bili žalostni trenutki, posnetki, medtem ko so ga napadali, da snema pornografijo, hotela sem prevzeti nase težo obtožb, ki so letele nanj; skušali so zdrobiti njegovo poetiko, jo obsoditi na ničvrednost ... Potem je nenadoma sklenil roke pred čelom in ga naslonil nanje: ni se predal, samo sprejel je, da ne razumejo sveta, o katerem jim pripoveduje, vizionar ... Kakšno življenje! Iskreno, demokratično, pogumno. Spustil je svetlobo v sobe mnogih od nas.

In vaše fotografije Pine Bausch, njenih nog ...

Spomnim se njenih nog s predstave Contact, ki sem jo gledala v Parizu. Sedela sem v prvi vrsti. Takoj sem se zaljubila vanjo in njene plesalke, na nogah so si pustile rasti dolge dlake, tiste dolge, ki zrastejo po britju (smeh) ... Plesale so, vse starejše od štirideset let, ona med njimi, privlačno arogantne, ta njihova svoboda mi je neznansko imponirala. Še raje sem živela.

Kaj je danes vredno fotografirati, čemu prisluhniti, katere zgodbe zapisati v časopis?

Vsakdanje zgodbe. In seveda zgodbe o trpljenju, sočutju, humanosti. Obenem je treba pisati in fotografirati radost, radost mora biti ključni del našega življenja, sicer ne bo nič!

Kako se je v zadnjih tridesetih letih spremenil odnos med fotoreporterjem in časopisom?

Ha, vedno je bil zapleten; spomnim se, da so redaktorji pozabljali podpisovati fotografije, jih obrezovali, napačno postavljali ... Tega nisem nikoli razumela. Ampak takrat so nas vsaj spodobno plačali, bilo je nekaj spoštovanja tudi do nas, fotografov, tu mislim predvsem na osrednje italijanske dnevnike in nekaj angleških, ameriških, nemških, francoskih časnikov ... Danes se na kvalitetno fotografijo žal ne da veliko.

In zdaj me boste vprašali, kaj je dobra fotografija. To ni ena fotografija! Vsak lahko posname dobro fotografijo. Ampak celotno delo, skupek serije dobrih fotografij, tega ne zmore vsak ... Uredniki pri časopisih se danes premalo posvečajo fotografiji, ker ne vedo, kaj je dobra fotografija, mislijo, da je dobra samo tista, ki nastane na vojnih območjih. Ampak, listala sem vaš časopis, pri vas ni tako ...

Ne, ni, na Delu delajo najboljši fotografi v državi. Nadaljujete fotografiranje ženskih aktov za serijo Nude (Gole), ki jo pripravljate v sodelovanju s prijateljem fotografom Robertom Timperijem ...

Sem heteroseksualka, a žensko telo mi je všeč. Pred fotoobjektiv nisem postavila samo deklet, ampak tudi sedemdesetletnice. Vedo, da iz njih ne bom hotela narediti seksulj, da ne bodo banalne: fotografiram jih z ljubeznijo. Obenem ima akt veliko z iskrenostjo, z avtentično lepoto.

Gola je čudovita. Gre za opozicijo vsemu, kar mafija je, gre za opozicijo patriarhatu, ki je na Siciliji še vedno na pohodu. Zanimivo, moško telo mi v fotografskem smislu ne pove nič, tako kot tudi ne moški obraz ... Nasprotno pa imam rada gola ženska telesa na fotografijah, zato ker so srečna, neomadeževana, radostna in inteligentna. Rodimo se goli, potem pa na telo nanosimo marsikaj. Zato jim, telesom teh žensk, skušam povrniti prvinskost, vsaj za trenutek.

Včeraj smo se dolgo v noč pogovarjali o ženskah, medsebojni podpori, ženskih prijateljstvih, pa tudi o izgubljanju vere vanje. Zakaj je tako?

Ne vem odgovora na to vprašanje. Vi ga?

Zdi se mi, da tam, kjer vladajo množice, na omrežjih vseh sort, danes za vzornice postavljajo napačne modele ... Mi smo nekoč bolj verjeli v Benazir Buto, Indiro Gandhi, Goldo Meir, pa Anne Sexton, Sarah Bernhardt, George Sand, Marie Stopes, Marie Curie, v neustrašne risane junakinje japonskih anim v osemdesetih ...

Oh, stara duša, razumem, kaj hočete reči ... Danes si dekleta in ženske lahko privoščijo marsikaj, a resnica je, da so se le do majhnega deleža vsega, kar izkazujejo ali hočejo izkazovati, dokopale same. Morda ni prave kulturne rasti na tem področju prav zato, ker ni zanimivih vzornic ... Sem prav rekla? Dovolj dolgo sem že med ljudmi, da vem, da je najpomembnejša vrednota na tem svetu svoboda, potem enakost in pravica – spoštovanje do vseh živih bitij. Lahko bi rekla tudi ljubezen, a tega je že preveč v množicah, ki ste jih omenili. Pravzaprav ne, lahko: zame je edina možna ljubezen – spoštovanje.

Zanimivo, da ima na vaši fotografiji Rosaria Schifani, vdova po Vitu Schifaniju, varnostniku, ki je umrl skupaj s Giovannijem Falconejem, zaprte oči ...

Včasih je pogled lahko banalen. V Rosarii sem iskala njeno neverjetno moč, ponjo sem morala mimo pogleda. Zato sem jo prosila, naj zapre oči, in izrazila se je vsa njena notranja mogočnost, neupogljivost, trma. Upor.

Katere so podobe iz otroštva Letizie Battaglia, ki si jih najraje prikličete v spomin?

Ooo, mala Letizia na enem od pomolov v Trstu. Med sedmim in devetim letom smo se zaradi očetove službe za dve, tri leta preselili v to čudovito mesto. Prva ljubezen. Ime mu je bilo ... Je čas še za en džintonik?