Rakova pot geopolitično osamljene države

Mojim mednarodnim prijateljem ni lahko odgovoriti na njihovo zaskrbljeno spraševanje, kako je mogoče, da se je Slovenija od nekdanje mednarodno spoštovane »neproblematične« države, še več, »uspešne zgodbe«, v tretjem desetletju svoje (državne) samostojnosti na geopolitičnem zemljevidu znašla v krogu strankarsko ugrabljenih in avtoritarnih držav Vzhodne Evrope ter da postopno mutira v evropskega parija. Ali kako je nekaj njenim »osamosvojiteljem«, predvsem predsedniku vlade in njegovi politiki naklonjenemu predsedniku republike skupaj z njunimi podporniki, »uspelo« mednarodno osamiti državo, njene državljanke in državljane pa žrtvovati »predorni« (ang. tunnel) viziji vladajoče stranke in njenemu čaščenju osebnega kulta voditelja?

Pri tem ni nobena skrivnost, da predsednik stranke z najdaljšim stažem na tem mestu v EU, zunaj nje sta, na primer, Vladimir Putin in Aleksander Lukašenko v sicer enostrankarskih režimih, stranko upravlja na način, po katerem ne tolerira niti minimalnega mnenjskega pluralizma, kaj šele morebitnega konkurenta njegovi funkciji. Od zgodovinske dediščine ustanovitelja stranke Franceta Tomšiča in njegovega naslednika Jožeta Pučnika ni po tistem, ko jo je prevzel sedanji predsednik stranke, ostalo praktično nič od nekdanje socialdemokratske stranke, ne »socialno« in ne v njej ali v širši družbi promovirana »demokracija«.


 

Umiranje demokracije

Zaskrbljene za Slovenijo poskušam pomiriti s tem, da rakova pot v smeri avtoritarne ureditve v Sloveniji ni nepovratna, čeprav bo morala Slovenija pozneje še dolgo sanirati povzročeno politično, socialnoekonomsko in finančno škodo (dolg). Pri tem si je mogoče pomagati z Newtonom, da vsakemu delovanju ali moči sledi enaka in njima nasprotna reakcija – to spoznanje iz fizike ne velja nič manj za življenje družbe in posameznika. Newtonu je leta 1968 iz svoje akademske perspektive v predgovoru h knjigi Ljudje v mračnih časih pritrdila tudi filozofinja Hannah Arendt, ko je zapisala, da imajo ljudje, ki se ne pustijo zapeljati nihilizmu, cinizmu in ravnodušju, tudi v takih časih pravico do politike, da jih obravnava dostojno, kot si tudi zaslužijo.

Ne nazadnje obe spoznanji potrjujejo tudi petkova zborovanja, njihovo število se približuje številki 60 (!), več deset tisoč državljank in državljanov, ki se upirajo umiranju demokracije in geopolitičnemu premeščanju Slovenije med vzhodne avtoritarne države.

Z avtoritarnimi idejami in političnimi zavezniki (»prijatelji«) sedanje vlade Slovenija pred tridesetimi leti zanesljivo ne bi mogla priti do svoje države, prav tako ne do članstva v Evropski uniji. Umiranje demokracije na slovenskih tleh poteka po že videnih vzorih iz zgodovine 20. stoletja, zdaj pa iz soseščine in tudi iz bolj oddaljenih geopolitičnih prostorov. Slovenija se je »postopoma in potem nenadno« (Ernest Hemingway) znašla v druščini avtokratov in držav, kot sta Madžarska in Poljska, ki sta se kot prvi v EU odrekli demokraciji.



Najprej in ugodno priložnost za avtokratsko vladavino se je Orbánu in njegovi stranki Fidesz odprla leta 2010, ko je stranka premočno zmagala in je tako po »demokratični« poti postopno onemogočila delovanje vseh tistih ključnih avtonomnih institucij in načel, s katerimi stoji ali pade demokracija. S spremembami ustave in volilnega zakona na naslednjih volitvah leta 2014 in 2018 ter z brutalnim odpravljanjem avtonomnih medijev, neodvisnosti sodne veje ter kratenjem političnih in državljanskih svoboščin sta Fidesz in njen voditelj dokončno konsolidirala svoj avtoritarni položaj.

Pri tem je Orbán zatrjeval, da gre za uveljavljanje »prave« (iliberalne) demokracije, s čimer je javnost tako zavajal, da je ta odpravljanje demokracije prepoznala šele v trenutku, ko je bilo za to prepozno. Po verodostojnih mednarodnih kazalnikih se Madžarska zdaj ne uvršča več med demokracije. Po World Press Indexu je nazadovala na 89. mesto, medtem ko je Poljska, ki gre prav tako po Orbánovi poti, danes na 62.
 

Kapitalsko in medijsko prevzemanje Slovenije

Predsednik vlade goji tesno prijateljstvo z madžarskim avtokratom in tudi imitira njegovo politiko ne na širšem družbenem konsenzu, temveč s strankarskim podrejanjem države. Iz tega sledi tudi naklonjenost madžarskemu kapitalskemu in medijskemu »prevzemanju« Slovenije. Pri tem tudi ni nobenega dvoma, kdo v tem političnem »orkestru« dirigira in igra vlogo prve violine ter komu je s tvitanjem prepuščeno, da tolče na bobne. Tako podrejeno vlogo vidimo tudi v regionalnem prostoru, kjer premiera ne skrbijo tudi za Slovenijo nevarne Orbánove velikomadžarske pretenzije in njegove ambicije vplivnega regionalnega igralca v tem prostoru. To se je ne nazadnje pokazalo tudi v nedavni zgodbi o »non-paperju« – odpiranju problema mej in tesnimi političnimi navezami s skrajnimi desničarskimi in nacionalističnimi politiki na Zahodnem Balkanu (Srbiji, Bosni in Hercegovini ter Severni Makedoniji). Vse vpletene razumljivo »zanima« spreminjanje mej v tej regiji, ki bi jim zagotovilo politično preživetje in to, da bi se vpisali v zgodovino kot »nacionalni junaki«.



Vendar ne gre samo za Zahodni Balkan, gre tudi za širše geopolitične ambicije: iskanje političnih somišljenikov v drugih zahodnoevropskih državah, ki iz »suverenističnih« političnih nagibov nasprotujejo zgodovinskemu projektu Evropske unije, predvsem njenim razsvetljenskim vrednotam, vladavini prava, večkulturni toleranci in pluralizmu, kolikor se politični mainstream v EU sploh še aktivno zavzema za ta načela. V primeru Madžarske, Poljske, tudi Slovenije se kažejo pasivnost, neodločnost in tudi umanjkanje volje EU pri odločanju, ki lahko samo okrepi omenjene negativne trende, te pa v končni posledici grozijo njenemu obstoju.

Kaj prinašajo v resnici močni voditelji, za kar se doma zavzema predsednik republike, ni treba v Belorusijo, Rusijo, Venezuelo ali ne nazadnje v ZDA v času Trumpovega avtokratskega predsedovanja. O osebnem in političnem prijatelju predsednika vlade je prepričljivo pisal pronicljivi analitik mednarodne politike Paul Lendvai v knjigi z naslovom Orbán – novi evropski avtokrat, ki jo imamo tudi v slovenskem prevodu.

Od znotraj razjedajo svoje države

Drugega političnega prijatelja, izraelskega premiera Benjamina Netanjahuja, čigar politična kariera se je te dni iztekla in ki ga pred sodišči bremenijo tri obtožbe javnega tožilca zaradi korupcije, tega pa je sam postavil na to mesto, prav tako čaka zanj neugodna zgodovinska sodba. Gre za nepoštenega in demagoškega etnonacionalističnega politika, ki po pisanju New York Timesa, Guardiana in drugih medijev napada in grozi vsaki instituciji pravne države ter medijem, ki so do njega kritični ali ga pozivajo na odgovornost. Skratka, v zgodovino se bo zapisal kot nekdo, ki je od znotraj razjedal svojo državo.

Njegovo vodilno načelo, ki ga poznamo tudi iz ravnanj našega predsednika vlade, je bilo praviloma »deli in vladaj«. Za »prijateljstvo« se je Netanjahuju zahvalil z izobešanjem zastave za izraelske žrtve v nedavnih spopadih. Če bi upošteval visoka moralna načela in resnično voljo slovenskih državljanov, bi moral poleg izraelske zastave izobesiti tudi palestinsko ali pa nobene.



O srbskem voditelju Vučiću je mogoče povedati isto, pravzaprav so si avtokrati v nasprotju z demokrati, veliko bolj podobni. Ironija zgodovine je, da bi, če bi zmagali »Vučićevi«, Slovenija doživela precej hujše človeške in materialne žrtve, kot jih je v resnici – danes pa je Vučić, ki ga podpirata Budimpešta in Moskva, privilegirani politični zaveznik predsednika vlade. Spomnimo, da je Vučić obiskoval rove med obleganjem Sarajeva, pozneje ga je Milošević postavil za ministra za informiranje, ki do danes, tako kot Dodik, ne priznava genocida v Srebrenici. Tabloidi, ki jih obvladuje ta absolutni vladar Srbije, še vedno slavijo zločinca Mladića kot »srbskega heroja«. Zaradi naklonjenosti do Vučića in Dodika predsednik vlade Slovenije v nasprotju z mednarodnim sodiščem za vojne zločine molči o genocidu nad 8000 muslimani v Srebrenici, namesto te besede uporablja politično oportuno besedo »pokol«.

Kljub relativno majhni teži Slovenije v svetu je kredibilna mednarodna politika vzela na znanje, da je sedanja vlada dosedanjo notranje- in zunanjepolitično izbiro države, ki je zasledovala demokratične cilje in vrednote, zamenjala z avtokratskimi. S tem je Slovenija še bolj oslabila svojo geopolitično opaznost ali, natančneje, v regiji se je namesto rešitve pojavila kot problem. Sedanji predsednik republike je ob tem opustil prejšnjo naklonjenost Slovenije do »nemško-francoskega vlaka« in ostaja tiho, ko je njegov predsednik vlade presedel na »madžarski vlak«.

Prav tako ostaja tiho, ko predsednik vlade na Zahodnem Balkanu in v sosednji Italiji (Salvini) kuje prijateljstva z drugimi, do demokracije in EU sovražnimi politiki. Sem spada tudi odkrito Orbánovo in Janševo navijanje za Trumpa in še posebno čestitka slednjega Trumpu za njegovo »zmago« na lanskih volitvah ob istočasnem zmerjanju izvoljenega predsednika Bidna po Trumpovi prostaški maniri z »najšibkejšim« predsednikom v ameriški zgodovini. Treba pa je tudi vedeti, da v Ameriki niso pozabili na podeljeno državno odlikovanje predsednika republike ameriškemu senatorju Paulu Gosarju, skrajnemu desničarskemu in antisemitskemu politiku, ki je aktivno spodbujal in ščuval k rušenju ameriškega ustavnega reda in demokracije v zvezi z napadom 6. januarja letos na hram demokracije – Kongres, ki se je končal s smrtnimi žrtvami. Temu, da predsednik republike tega odlikovanja še do danes ni umaknil, se čudijo mnogi na vplivnih mestih v ZDA.

Zgodovina gre mimo nas

Predsednik vlade se je v imenu svoje države sramotno postavil na stran bivšega predsednika Trumpa, ki ni skrival svoje naklonjenosti vzpostavljanju avtoritarne vladavine doma in do diktatorjev v svetu. Obema tega zgodovina ne bo oprostila. Kljub Bidnovi zmagi so ZDA danes še daleč od tega, da bi zagotovile varnost svoji demokraciji. Prvega junija letos se je pod izjavo o zaskrbljenosti za demokracijo v ZDA podpisalo več kot sto, danes že več kot dvesto najeminentnejših ameriških raziskovalcev demokracije in v njej opozorilo na to, da je ameriška demokracija v resni nevarnosti. Verjetno ni naključje, da se je februarja lani pod podobno izjavo z naslovom Obvarujmo občutljivo slovensko demokracijo pred avtoritarno oblastjo podpisalo najmanj 150 uglednih akademskih imen, pozneje pa tudi dobrih 12.000 drugih državljank in državljanov.

V poznem šestem stoletju pr. n. št. je (demokratično) ustoličevanje karantanskih knezov vplivalo na Thomasa Jeffersona pri pisanju deklaracije o neodvisnosti ZDA. Danes, približno tisoč in štiristo let pozneje, prihajajo iz naših krajev demokraciji sovražna sporočila, zaradi katerih se bo zgodovina tokrat odpeljala mimo nas.

Po pisanju ugledne ameriške revije Foreign Affairs na vrh demokracij s prodemokratično agendo, ki ga pripravlja Bidnova administracija, gotovo ne bodo povabili avtoritarnih voditeljev oziroma vlad, pri čemer omenja Orbánovo Madžarsko, upravičeno pa dvomim, da bi Slovenija lahko računala na povabilo na vrh. In ne le to, zadnji Bidnov izvršni ukaz v zvezi z Zahodnim Balkanom je treba razumeti kot resno opozorilo tudi tistim našim politikom, ki so v to nestabilno in za mir geopolitično vnetljivo regijo uvažali korupcijske prakse in mešetarili z mejami.



Biden kot poznavalec tega območja se dobro zaveda resnosti svetovnega trenutka, ki spominja na trideseta leta prejšnjega stoletja, in si prizadeva ustaviti nevarni pohod populistov, nacionalistov in demagogov doma in v svetu. Za ta namen je prejšnji teden z britanskim predsednikom vlade Borisom Johnsonom podpisal novo Atlantsko listino, ta asociira na prvo pred osemdesetimi leti, ki sta jo objavila Franklin Roosevelt in Winston Churchill v času, ko je Hitlerjeva Nemčija še zmagovala v Evropi, nekaj mesecev pozneje pa so se Atlantski listini pridružili še Sovjetska zveza in 23 drugih vlad. Tako kot prejšnji tudi novi mednarodni dokument podpisnike zavezuje k zavračanju agresije med državami, sploh spoštovanju demokracije ter nesprejemljivosti avtoritarne vladavine.

Če s te geopolitične perspektive ocenjujemo dosežke in stranpoti Slovenije ob njeni 30-letnici, je videti, da sedanja vlada ter državljanke in državljani v bistvu »slavijo« dva različna in med seboj nasprotujoča si »spomina«. Prvi se nanaša na obrat vladajoče stranke k avtoritarni vladavini in razprodajo družbenega bogastva »svojim« in »tujim«; drugi pa na zbiranje ljudi na ulicah in progresivno opozicijo ter zahtevajo (po)vrnitev demokracije in do ljudi spoštljivo in odgovorno (socialno) državo. Zadnje namreč predstavlja esenco osamosvojitvenih ciljev.

Ddr. Rudi Rizman je zaslužni profesor sociologije in političnih ved na Univerzi v Ljubljani