Umiranje zvezne države

Januar leta 1991 v Slovenji ni bil samo mesec, ko se je takratna vlada začela po plebiscitu intenzivneje ukvarjati tudi z ukrepi in zakonodajo, ki jo je država potrebovala ob dejanski osamosvojitvi konec junija. A samo plebiscit ni bil tista spodbuda, ki je slovensko politiko silila v smer samostojnosti, temveč je ta še večje pospeške dobivala iz Jugoslavije. Posledica srbskega vdora v jugoslovanski monetarni sistem ob prelomu leta je bila odločitev slovenske vlade, da Slovenija sama začne pobirati prometni davek in del carin ter se intenzivneje ukvarjati z zamislimi o uvedbi lastnega denarja.

Podobno močan pospešek je bil ukaz, ki ga je ob nasprotovanju slovenskega in hrvaškega člana Janeza Drnovška in Stipeta Mesića 9. januarja sprejelo predsedstvo SFRJ. Skladno s tem ukazom, ki je nastal pod močnim pokroviteljstvom jugoslovanske vojske (JLA), bi se morali v desetih dneh razorožiti vsi oboroženi odredi in enote, ki niso bile v sestavi JLA oziroma organov za notranje zadeve in katerih organizacija ni urejena skladno z zveznimi predpisi. Poleg tega bi morali vsi posamezniki, ki so imeli vojaško orožje, strelivo in druga borbena sredstva, ta predati vojski. Nadzor nad spoštovanjem ukaza naj bi izvajalo zvezno ministrstvo za obrambo oziroma vojska.
 

Dvoumni ukaz

Čeprav je bil ta ukaz neposredno usmerjen proti Hrvaški, kjer so se že začele pojavljati tako srbske paravojaške enote, sumljive pa so bile tudi nekatere hrvaške skupine, je bil ukaz usmerjen tudi v samostojnost slovenske teritorialne obrambe (TO), ki je že začenjala dobivati obrise slovenske vojske. Čeprav je slovenska oblast javnost mirila, da je slovenska TO organizirana skladno z zveznimi in republiškimi predpisi in zato ukaz predsedstva ne more zadevati teritorialne obrambe v Sloveniji, sta dvoumnost ukaza in njegova nedorečenost vzbujala nelagodje. Še posebno ker predsedstvo SFRJ ni hotelo razpravljati o zahtevi Slovenije, naj razveljavi armadni odlok, po katerem naj bi slovenska TO spadala pod poveljstvo 5. armadnega območja s sedežem v Zagrebu. Tega v Ljubljani seveda niso hoteli niti slišati in armadni vrh bi si zato lahko po svoje razlagal ukaz predsedstva.



Dan po tem, ko je ta ukaz prišel v javnost, se je v Beogradu sestalo razširjeno jugoslovansko predsedstvo – to pomeni, da so v razpravi sodelovali tudi predsedniki republik in pokrajin. Tema razprave je bila prihodnost Jugoslavije. To je bil, skoraj točno leto dni po odhodu slovenskih komunistov s kongresa zvezne partije, še en prelomni dogodek v mozaiku, ki se mu reče osamosvojitev. Dogovor o dvostranskih pogovorih posameznih republik in pokrajin, sprejet na tem sestanku, je namreč pomenil, da so se o usodi Jugoslavije poslej dogovarjale same republike, brez vpletanja zveznih organov. V kabinetu Janeza Drnovška v Palači federacije v Beogradu so se poleg Drnovška pogovarjali predsednik slovenskega predsedstva Milan Kučan ter predsednika Hrvaške in Srbije Franjo Tuđman in Slobodan Milošević, sodelovala pa sta še takratna predstavnika Hrvaške v predsedstvu SFRJ Stipe Mesić in Borisav Jović.
 

Predstave o prihodnosti

Glavna tema je bila organizacija pogovorov o rešitvi jugo­slovanske krize in to, kako si kdo predstavlja prihodnost. Pri tem so bili vsi jasni. Milan Kučan in Franjo Tuđman sta predstavila slovenska in hrvaška vi­denja konfederalnega koncepta, medtem ko je Slobodan Milošević predstavil srbski model tako ime­novane »moderne federacije«. Opozoril je, da bi v primeru konfederacije, ki zanje ne pomeni skupne države, zahteva­li zase državo vsega srbskega naro­da in sedanje meje torej ne bi ve­ljale več.



Slovenski predsednik predsedstva Milan Kučan je po seji posebej za Delo o tem sestanku izjavil: »Na seji sem predstavil slovenski predlog, ki je znan. Ta pomeni neko regionalno ekonomsko skupnost v okviru sedanje Jugoslavije, s perspek­tivo, da ta regionalna skupnost čim prej postane del velike evropske integracije. Glede teh stvari ni bilo razlik, potem pa so se pokazale razlike, ne nepričakovane. Iz različnega razumevanja prihodnosti Jugo­slavije izvira seveda tudi različno razumevanje zveznih organov. Po našem mnenju so partnerji v tem sporazumevanju samo republike, ne pa zvezni organi. Ni pa nepomembna njihova vloga pri organiziranju pogovorov. V bistvu se morajo temeljna vprašanja in izhodiščne pozicije oblikovati na teh bilateralnih razgovorih.«
 

Na robu prepada

Da je bila Jugoslavija že v resni krizi, je potrdil tudi Janez Drnovšek, ki je sestanek v Beogradu ocenil tako: »Stališča so bila jasna, ne sme­mo pa si delati utvar, da med njimi ni razlik. Nasprotno, razli­ke so zelo velike. Vsi se nekako zavedajo, da smo na robu prepada in da – če se ne bomo pogovarjali, če ne bomo poskušali najti rešitve – bo ogroženo življe­nje vseh v Jugoslaviji. Tako smo se vsi poenotili, da je treba iskati rešitev mirno in z dialogom. V tem smislu ocenjujem to sejo kot uspeh, kaj pa bo z vsebino, bo pokazala prihodnost. Se­danja stališča so takšna, da se zdi, da nekaterih sploh ni mogo­če zbližati. Na primer, sloven­sko in hrvaško stališče na eni strani in srbsko na drugi so na povsem nasprotnih bregovih. Zato je treba najti možnost in način, kako premostiti to raz­liko.«

A čeprav so se predsedniki republik sestajali še vso pomlad leta 1991, razlik ni bilo več mogoče premagati. Sestanek v Beogradu je bil dovolj močan signal vsem v Jugoslaviji, da zvezne države pravzaprav nihče več ne jemlje za resnega partnerja v igri – vse je bilo strah le nečesa, kako bo ravnala vojska, ko se bo 20. januarja iztekel rok za oddajo orožja, skladno z ukazom predsedstva. Nekateri komentatorji so takrat opozarjali, da bi jugoslovanska vojska ravnala podobno, kot se je v tistih dneh dogajalo v Litvi, in posredovala v »separatističnih« republikah. Drugi so spet navajali, da takšne nevarnosti ni, saj si armadni vrh, razen če se ne bi odločil za popoln vojaški udar, ne bo upal posredovati v dveh najbogatejših jugoslovanskih republikah.


Tretji so opozarjali, da se je vojaški vrh do takrat postavljal izključno na srbsko stran, saj se do januarja 1991 še ni distanciral od knin­ske oborožene vstaje, ni posredoval, ko so kar dvakrat na kninski železniški postaji kradli orožje iz vojaških po­šiljk, na srbskih zborovanjih po Hrvaški so se po­javljali oboroženi ljudje v vojaških oblekah, hrvaškim policijskim helikopterjem pa niso dovolili intervenirati ob kninski vstaji. Srbi v Kninu in okoliških občinah so tako korak za korakom uhajali izpod oblasti hrvaških legitimnih organov. Ustanovili so svoje samostojno policijsko območje, kot da si privzemajo efek­tivno oblast na delu hrvaškega ozemlja.
 

Brez soli, moke in sladkorja

Ko je 20. januarja potekel ultimat jugoslovanskih generalov oziroma predsedstva SFRJ za oddajo orožja, se ni zgodilo nič. Rok so v Beogradu podaljšali za 48 ur. Dvaindvajsetega januarja so Jugoslavija, predvsem pa Hrvaška in delno Slovenija z zanimanjem pa tudi s strahom čakale, kaj se bo zgodilo. Hrvaška oblast je po Zagrebu razporedila posebne policijske enote, ki naj bi prestolnico varovale pred morebitnim posegom vojske, vhode v največjo zagrebško vojašnico so blokirali z avtobusi in tovornjaki, ljudje so v strahu kupovali olje, moko, sladkor in sol, ker so se bali spopadov. Informacijska vojna je bila na vrhuncu. Na eni strani je slovenska oblast zatrjevala, da vse oborožene enote v Sloveniji – TO in policija (takrat še milica) – delujejo skladno z zveznimi in republiškimi zakoni, zato se ukaz predsedstva nanje ne nanaša, podobno so za svoje policijske enote zatrjevali tudi Hrvati. Na drugi strani pa so srbski mediji pisali, da bo treba razorožiti nekakšno »Pučnikovo gardo« v Sloveniji, da je sumljiva tudi TO, ker ne priznava poveljstva JLA, da imajo Hrvati pod orožjem 60.000 policistov v rezervi, ki pa niso nič drugega kot »ustaška vojska«, zato mnogi Srbi na Hrvaškem ne spoštujejo ukaza predsedstva SFRJ.



In ko je minil še podaljšani rok, se prav tako ni zgodilo nič. Tresla se je gora, rodila se je miš. Predsedstvo je v obrazložitvi svojih dveh ultimatov povedalo, da se je ukaz nanašal le na posameznike, ne pa na legalne organe republiških oblasti, policijo in TO. A je vse to vznemirjenje, ki ga je z oddajo orožja povzročil Beograd, samo še dodatno okrepilo prepričanje v Sloveniji in na Hrvaškem, da je treba zapustiti Jugoslavijo, saj je očitno, da Srbi zvezne organe vse bolj izrabljajo za izvrševanje lastnih interesov.