Slovenija bo vsekakor šla po svoji poti

»Zbogom, Jugoslavija«, Tako se je glasil naslov Teme dneva, osrednjega komentarja Dela na naslovnici časopisa v soboto, 9. februarja 1991, izpod peresa Janka Lorencija, ki je komentiral v tistih dneh osrednje vprašanje, s katerim je bila obremenjena javnost v tedanji Jugoslaviji in seveda tudi v Sloveniji. Dan prej, v petek, je v Beogradu namreč potekal prvi jugoslovanski vrh, kot so ga imenovali, na katerem naj bi iskali rešitev za takrat zelo zaostrene razmere v državi.

Vendar razširjeno predsedstvo Jugoslavije, kot so takrat imenovali seje osmih članov predsedstva zvezne države in predsednikov posameznih republik in pokrajin nekdanje skupne države, na svoji prvi seji, na kateri bi začeli iskati izhod iz hude politične krize, v katero je zabredla Jugoslavija, ni doseglo nič. Nazadnje tudi zato, ker tisti petek v Beograd nista prišla niti hrvaški predsednik Franjo Tuđman niti hrvaški član predsedstva SFRJ Stipe Mesić.


 

Obesite Tuđmana

Čeprav je Tuđman takratnemu predsedniku predsedstva SFRJ Borisavu Joviću predlagal, naj sestanek skliče v Sarajevu in ne v Beogradu, kjer je že vladalo zelo močno protihrvaško razpoloženje – še posebno po propagandnem vojaškem videu o oboroževanju HDZ –, je Jović najprej celo privolil v sestanek v bosanski prestolnici, a si je potem iz neznanih razlogov premislil in vseeno sklical sejo razširjenega predsedstva v Beogradu.

Tuđman in Mesić sta se nato odločila, da ju ne bo v Beograd. Poleg tega je pred palačo federacije v Novem Beogradu v času sestanka potekal protestni miting več tisoč pripadnic Gibanja žensk za ohranitev Jugoslavije, ki so vzklikale: »Obesite Tuđmana« in »Hrvaška je država klavcev NDH«.

A vzrok za neuspeh prvega sestanka predstavnikov republik in predsedstva o reševanju jugoslovanske krize, še preden je nezadovoljstvo doseglo vrhunec, je bilo preprosto dejstvo, da so bili interesi in vizije posameznih delov takrat še skupne države že precej daleč vsaksebi.

Gola sila z oznakami JLA

Janko Lorenci je takrat zapisal: »Pogajanja o pogajanjih o prihodnosti Jugoslavije se strahovito zatikajo že na samem začetku. To je bilo pričakovati. Že zato, ker ena stran za pogovor sploh ni, ker zanjo argumenti v tem nesojenem dialogu niso besede in predlogi, ampak gola sila z oznakami JLA in dejanja kninskega tipa. To zatikanje spremlja pospešeno razpadanje države. To spontano in nekontrolirano umiranje države in dialoška nesposobnost protagonistov v tem velikem poslovilnem plesu prinašata nove, morda še hujše napetosti: položaj je povsem preceden­čen, pravil iger ni, nekakšno zasilno ravnotežje strahu, ustvarjeno v zadnjih tednih, pa je krhko … Odhajamo, sta v bistvu rekla Kučan in Drnovšek v Beogradu. Tudi če se bodo pogajanja nekako le začela, so lahko s slovenskega zornega kota samo še amortizer za sunke nekega slovesa.«



Slovenski predsednik Milan Kučan je sestanek kmalu zapustil, ko je videl, da ni predstavnikov Hrvatov, rekoč, da sestanka brez njiju ne more biti. Srbi, zlasti srbski predsednik Slobodan Milošević je vztrajal pri sestanku, češ da se ni treba odpovedali sestanku, če Hrvatov ni.

»Če bi sejo prelo­žili, bi vsakemu posebej priznali pravico do zaviranja od­pravljanja jugoslovanske krize. Če kdo noče sodelovati, naj to počne v svojo škodo, ne v škodo vse Jugoslavije. Kučanovega izsiljeva­nja, da bo sejo zapustil, če se ji ne bomo odpovedali, nismo slišali pr­vič. To predstavo smo videli že več­krat. Predsedstvo nima pravice ne­nehno zavlačevati in podaljševati agonije države,« je takrat izjavil Milošević.

Nenormalne razmere

Predsednik slovenskega predsedstva Milan Kučan mu ni ostal dolžan, saj je bil že navajen na osti, ki mu jih je v zadnjih letih obstoja Jugoslavije na podobnih sestankih metal srbski predsednik. »Preden grem,« je dejal Milan Kučan, » naj se ustavim še ob bese­dah o izsiljevanju in gledanju pred­stave. Res smo vsi gledali podobne predstave in se iz njih marsikaj na­učili, nikoli pa ni bilo volje po po­govoru o tem, kdo zavira razprave in kdo nenehno tempira takšne dogodke v času, ko potekajo vna­prej napovedane seje.«


Kučan je nato dejal, da sporočilo predsedstva SFRJ, izdano ob infor­maciji politične uprave Zveznega sekretariata za ljudsko obrambo, ni zadovoljivo. Predsedstvo se v njem ni jasno distanciralo od vsebine in­formacije in vsej zadevi zmanjšuje pomen. Sporočilo, kot ga je pred­sedstvo napisalo brez Mesićevega in Drnovškovega soglasja, pomeni, da so stališča politične uprave z ZSLO tudi programsko izhodišče predsedstva kot vrhovne­ga poveljstva. Kučan se je vprašal, ali je v takš­nih razmerah sploh smiseln pogo­vor v predsedstvu ali za kakšno okroglo mizo, in dejal, da zanj ni več nesprejemljiva niti Izetbegovićeva zamisel o posredovanju evrop­skih institucij, KVSE.

Navzoče je vprašal, ali bi prišli na sejo v Ljub­ljano, če bi tam potekalo zborova­nje proti genocidnosti enega izmed njih. »Menim, da takšne razmere niso normalne, in ne vidim možno­sti, da bi brez sodelovanja ene iz­med neposredno vpletenih repu­blik v ta pogovor enakopravno vključili tudi zahteve Slovenije po ločitvi od tistih, ki bi radi ostali v SFRJ. V Sloveniji smo ugotovili, da za nas ni realne možnosti za drugo opcijo, vendar smo pripravljeni, da s tistimi, ki so, pogojno rečeno, za konfederacijo, nadaljujemo pogovore o tej opciji.«
 

Je skupno življenje sploh še mogoče in smiselno

Besedno preigravanje, kdaj nadaljevati sejo predsedstva, je po Kučanovem odhodu trajalo še štiri ure, ko so ugotovili, da ne morejo o ničemer razpravljati. Po tej neuspešni seji zveznega predsedstva se je v slovenski ter tudi delu jugoslovanske in tudi evropske javnosti vse pogosteje postavljalo vprašanje, ali je kakršnakoli oblika skupnega življenja v Jugoslaviji sploh še mogoče in smiselna. Predsednik slovenskega predsedstva je bil zato po tem prvem neuspešnem sestanku medijsko zelo oblegana osebnost. Veliko publicitete in medijsko precej odmevna pa je bila Kučanova izjava za dunajski dnevnik Der Standard. »Skupna Jugoslavija za Slove­nijo že dolgo ne obstaja več. Zdaj gre le še za določitev modalitet izstopa, pri čemer hoče Slove­nija ločitev ob vzajemnem dogovoru.«


Po Kučanovem mnenju so bila po­gajanja o konfederaciji vseh re­publik neuspešna. V dunajskem Der Standardu so zapisali, da s Srbijo ne bo konfederacije, možnosti za konfederacijo s Hrvaško naj bi še obstajale, pri tem pa slo­venski predsednik ni puščal no­benega dvoma o tem, da je slo­venski cilj polna suverenost Slo­venije. »Prihodnje leto bomo gotovo neodvisna država. K temu nas zavezuje decembrski plebiscit. Do maja bo sprejeta ustava, po tem pa bomo videli, kako naprej,« je po­udaril Milan Kučan.

Vprašanje perspektive

Der Standard je takrat napovedal tudi, da bo slovenski parlament do 20. februarja izdelal zakonski os­nutek, ki naj bi v primeru izsto­pa Slovenije iz jugoslovanske fe­deracije urejal tudi ločitev do­brin zvezne države. O slovenskih pogledih na jugoslovansko krizo in slovenskih načrtih je Mi­lan Kučan isti dan obširno govoril tudi v intervjuju za zagrebški časopis Vjesnik. Dejal je, da je v Sloveniji veliko tistih, ki so razočarani nad tem, kar se dogaja v Jugo­slaviji. Postavlja se vprašanje, ali ima takšna skupnost sploh še kakšno perspektivo, kar sproža tudi vprašanje razdružitve. To pa pomeni, da naj bi vsaka re­publika popolnoma samostojno z vsemi svojimi materialnimi ob­veznostmi morala odločati, ali bo nastala nekakšna skupnost ali bodo za to vse ali samo nekatere. Slovenija bo vsekakor šla po svoji poti, je bil zelo odločen Milan Kučan.

Dogovor z Otočca

Na prvem neuspešnem sestanku razširjenega zveznega predsedstva so se dogovorili, da bodo srečanje čez teden dni ponovili. Res so se potem srečali 13. februarja v Beogradu, a na sestanku ni bil dosežen noben napredek. Dan pred tem sestankom sta se na Otočcu srečala Milan Kučan in Franjo Tuđman ter uskladila način nastopanja na zvezni ravni. V skupni izjavi obeh delegacij so zapisali: »Dogovorili smo se, da naši republiki omogočita demokratičen dogovor ob domnevi, da druge re­publike, ki bi se želele pridružiti našemu načrtu rešitve, to je obliko­vanju skupnosti oziroma zveze su­verenih republik, priznajo vse dr­žavljanske in človekove pravice, vključno narodnostne, da sprejemajo pluralistično demokracijo, tržno gospodarstvo in predvsem suvere­nost republik ter njihovo ozemeljsko celovitost.« S tem stališčem sta nato odpotovala v Beograd ter ga predstavila drugim predsednikom republik in članom zveznega predsedstva.