Sodnica Urška Klakočar Zupančič je svojo strast do zgodovine v enem zamahu prelila v zgodovinski roman Gretin greh.
Galerija
Sodnica Urška Klakočar Zupančič, avtorica romana Gretin greh: Koliko pogumnih žensk se je borilo za to, da imamo ženske volilno pravico, da lahko rečemo, kar mislimo, brez bojazni, da nas bo kdo dal na grmado. FOTO: Miran Juršič
V nadaljevanju preberite:
Roman sodnice okrajnega sodišča v Ljubljani Urške Klakočar Zupančič, magistrice pravnih znanosti, ki pripravlja doktorat iz pravne zgodovine, Gretin greh se dogaja v za Slovenijo zelo pomembnem in turbulentnem času, v začetku 17. stoletja, v kraju Lichtenwald, današnji Sevnici, ko so deželski baroni in knezi skrivali protestantske knjige in ko je bil lov na čarovnice v velikem zamahu.
Greh mlade podložnice Grete Weber je, da dvomi o tistem Bogu, ki izključuje in kaznuje, da jo žeja po znanju in se nauči brati in pisati, da obvlada znanja porodničarstva in predvsem da se prepusti ljubezni. Dovolj, da jo obtožijo čarovništva.
Sodnica se je tik pred izidom romana sama znašla pred sodiščem – zaradi zapisa na zasebnem profilu na facebooku, v katerem je bila kritična do vlade, je sodni svet zoper njo uvedel disciplinski postopek. V nasprotju z njeno junakinjo Greto Weber je bila oproščena.
Cerkev je takrat, da bi ponovno pridobila oblast, morala poiskati novega sovražnika, in ga je tako tudi našla. Ljudje so v strahu pred peklom, hudiči in drugimi demoni začeli iskati posameznike, ki so bili krivi za lakoto, naravne nesreče, bolezni ... In kot veste, bolj ko si uspešen pri ustvarjanju razkolov med ljudmi, večjo moč imaš. To je značilnost vseh strahovlad skozi vso zgodovino.
Hotela sem povedati, da so ljudje trpeli nečloveške muke in umirali za to, da imamo danes svobodo, pravice, o katerih so še ne tako daleč v zgodovini lahko samo sanjali. Danes o tem sploh ne razmišljamo več; ne razmišljamo več o ljudeh, ki so trpeli in umrli za to, da lahko govorimo o človekovih pravicah in svoboščinah. Človekove pravice so zame nekaj svetega. Ker vem, kako so nastale, koliko krvi je bilo prelite zanje. Tudi koliko pogumnih žensk se je borilo za to, da imamo ženske volilno pravico, da lahko rečemo, kar mislimo, brez bojazni, da nas bo kdo dal na grmado. In tega ne smemo pozabiti, je v intervjuju povedala Urška Klakočar Zupančič.
Celoten članek je na voljo le naročnikom.
Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.
NAROČITE Obstoječi naročnik?Prijavite se
Komentarji