Ženska, ki piše s telesom

Zdi se kot nekakšen zgodovinski bumerang. Kot da so okrog mene predvsem knjige o ženskah, ki so jih napisale ženske. Toliko zamolčanih zgodb, toliko bolečine, ki se ni mogla izraziti, ker ženskam skozi zgodovino znanje in ustvarjanje nista bili dovoljeni. Glasbenica Katja Šulc me je spomnila na pesnico in redovnico sor Juano Inés de La Cruz, ki se je v 17. stoletju v Mehiki strastno borila za pravico žensk do izobraževanja. Bila je kaznovana, razdati je morala svoje dragocene knjige, s krvjo je morala podpisati, da ne bo več brala ne pisala.



Zaradi takšnih žensk imamo privilegij, da lahko pišemo. In še vedno ne vse, ne povsod.
Koliko izjemnih romanov in zbirk poezij slovenskih avtoric sem brala v zadnjem času! Mojca Kumerdej, Svetlana Slapšak, Bronja Žakelj, Veronika Simoniti, Katja Perat, Maja Gal Štromar, Cvetka Bevc, Manca Košir, Agata Tomažič, Saša Pavček ...

Ne nazadnje tudi še sveži roman Niti koraka več, ki ga je Janja Vidmar postavila na Camino, njena junakinja zaradi tragedije zapre svoje srce in preneha živeti, a se z vsakim novim korakom sooča s svojo bolečino in nato še sama s sabo in svojo ustvarjalnostjo. Številni se podajo na Camino po odgovore. Sama sem morala tja po svoj roman, mi je rekla Janja Vidmar v najinem pogovoru za SP.

Tu je še nova knjiga Irene Štaudohar Kaj hoče ženska?, ki skozi zgodbe izjemnih žensk govori zgodbo o zgodovini ustvarjalnosti, ki si je kljub represiji utrla pot. Knjiga je kot neskončna nedokončana zgodba o zgodbah žensk, ki so s strastjo pisale svoje življenja, v času, ko je bilo ustvarjalnim ženskam dovoljeno toliko manj kot moškim. Zato, pravi Irena, ženske pišejo s telesom.



Zadnjič sem na Vrtu Lili Novy sedela s sodnico Urško Klakočar Zupančič, govorili sva ob izidu njenega romana o inkviziciji Gretin greh, medtem ko so mi pred očmi še bliskale podobe in freske, ki jih je naslikala v romanu: vojna med katoliki in protestanti, kmečki punti, sežiganje prepovedanih knjig, mučilne naprave, lepa mlada ženska kmečkega rodu, ki se kot ena redkih nauči brati, sla po znanju, ki je močnejša od strahu, močnejša od inkvizicije. Znanje je bilo nevarno. Ustvarjanje prav tako.
In kot da se ni veliko spremenilo. Še vedno je dovolj beseda in že nekoga postavimo na sramotilni spletni steber.
A nekaj je drugače. Ženske lahko beremo in ustvarjamo. Tega nam nihče ne more več vzeti.