V intervjuju preberite še:

Branje te knjige je enako hoji, je o novem romanu Janje Vidmar Niti koraka več napisala Saša Pavček. In res, ko z junakinjo stopaš po romarski poti Camino, z njenimi čutili pot prehodiš še enkrat; preživljaš bolečino vsakega novega koraka, izkušaš sočutje in nenavadne svetove drugih sopotnikov, presunljivo lepoto narave, templjarske utrdbe in njihovo zgodovino in se srečaš z ljubeznijo, ki naredi prostor novemu.

Janja Vidmar se je po več kot šestdesetih romanih za mladostnike – za mnoge je prejela številne nagrade – odločila, da vstopi v svet odraslih, v intimno zgodbo, ki jo je postavila na romarsko pot v Santiago de Compostela.

Dolga leta sem si želela napisati dramo, v kateri vre od čustev, zapletov, neporavnanih računov, bližine, preobrazbe in prebujenja. Ker v nasprotju z liki v družbeno angažiranih romanih v Niti koraka več ji tega, kar muči glavno junakinjo, ni naredila družba, ampak si je povzročila sama. Zato nosi izključno odgovornost za zapravljene priložnosti. Poleg tega mi je uspelo napisati roman, v katerem igra pomembno vlogo smrt, čeprav ne gre za kriminalko. In roman o romantični bližini, čeprav ne gre za ljubič.

Seveda, zakaj bi bila zrela leta manj primerna za ljubezen in strast od katerih drugih življenjskih obdobij? Ne razumem, zakaj je, denimo, gola sedemdesetletnica v družbeni percepciji skoraj demonizirana. Liki starajočih se žensk v literaturi so pogosto ironizirani, Alenkin lik pa to ni. Izguba mladosti ne prinaša izgube osebne integritete. V zrelih letih jo obhaja negotovost ob občutkih sreče, saj je bila bolečina dotlej zanjo naravno stanje. In pri silovitih občutenjih so leta pač brez moči.