Minutke za vzgojo

Pogosto se kot starš sprašuješ, kdaj je pravi čas, da z naraščajem načneš tudi kakšno bolj resno življenjsko temo, kot so spolnost, droge, spletno in fizično nadlegovanje ... Včasih – in zdi se mi, da je tako najbolje – se priložnost ponudi kar sama.

Nedavno se tako s skoraj najstnikom voziva v avtomobilu in poslušava radio. Najprej je udarila Nirvana, pa mama, ki se spozna, malo popametuje, nato pa s premolkom doda: »No, žal pa je Kurt Cobain umrl že pri sedemindvajsetih ...« Verjetno naključje, a sledil je komad Doorsov in mama razpreda o Jimu Morrisonu: »... tudi on je umrl že zelo mlad.« Kot nalašč sledi še Jimi Hendrix in mama že tretjič ponovi skorajda identične besede: še en velik glasbenik, ki je odšel pred 30. letom starosti. »Zakaj pa so umrli tako mladi?« vpraša sin. »Hm, zaradi drog ...«


Seveda želi vedeti več. Mama se muči, da bi povedala čim bolj iskreno, razumljivo in letom primerno. »To so snovi v obliki tablet, prahu, (posušenih) lističev, ki ti jih bodo prej ali slej ponujali na vsakem vogalu. Če jih zaužiješ, se lahko večinoma počutiš zelo dobro, problemi izginejo, življenje se tisti trenutek zdi res lepo. A ta lažni občutek hitro mine, pri čemer se najbolj močnih drog telo navadi tako zelo, da jih zahteva vedno več, škodljive snovi v njih človeka hitro uničijo – možgane, telo, življenje postane prava mora –, prevelik odmerek pa lahko prinese takojšnjo smrt. Tako nekako so umrli tudi vsi ti glasbeniki.«

Velike nedolžne in malo prestrašene oči se odkrito zazrejo vame: »Nikoli ne bom jemal drog!«
Ah, mali moj, spomni se na to čez nekaj let, ko boš med vrstniki, mama pa bo veljala za sitnobo, ki se ji o ničemer ne sanja!

No, mogoče se je strašljiva lekcija vseeno (trajno?) usedla v pomnilnik, saj sem dan ali dva pozneje na mizo postavila juho, in sin prime poper, se zazre vanj in nato z grozo v glasu vzklikne: »Mami, droga!«