Čudaki spreminjajo svet

Pred kratkim sem v središču Ljubljane hotela plačati parkirnino, pa mi je parkomat ponudil še kavo za s sabo! Če človek malo razmisli, ugotovi, da pravzaprav na vsakem koraku mrgoli kavomatov, ki vabijo: bencinski servisi, trgovine, javne ustanove, tudi večina kavarn ponuja to možnost. Kot odvisnici od kave mi vsako tako ponujanje opojne tekočine, ki je, resnici na ljubo, le redko dobra brez mleka, vzbuja skomine, mi je pa vsakič težko, ko ob kavomatih vidim kupe plastičnih ali papirnatih kozarčkov, žličk, praznih vrečk sladkorja ... Pred kratkim, ko so nam menjali samopostrežne avtomate, sem nič kaj prijazno napadla enega od šefov servisa, zakaj so ukinili možnost naročila kave »brez lončka«.

Sama poskušam vsaj tam, kjer lahko, zmanjšati količino odpadkov, zato si, med drugim, hodim po kavo s svojo skodelico, po zajtrk v pekarno pa s svojo posodo. Ko sem prvič prišla v mojo najljubšo kavarno, so me čudno gledali, nato pa mi ustregli, in zdaj zgolj pustim tam skodelico, ki me počaka polna s peno na vrhu, ko se vrnem iz pekarne s polno posodo. Marsikdo se je in me še šaljivo ustavi ter vpraša, kam prenašam vso to robo in zakaj, pa pravim, da sem, podobno kot slaba deseterica slovenskih občin, na poti k zero waste, nič odpadkov.

Pohvale za trud seveda vsakomur godijo, me je pa bolj kot karkoli drugega navdušilo, ko sem pred kratkim opazila sodelavki, ki sta v kavarno ravno tako vstopili vsaka s svojo keramično skodelico. Sladek, verjetno tudi naiven, je razmislek, da lahko tudi ­»čudaki« vsaj v mikrokozmosu malo spremenimo svet (na bolje). In lepo je bilo v petek na dnevu odprtih vrat Rifuzla, ljubljanske trgovine brez embalaže, opazovati množico ljudi (fotografije v fotogaleriji), slišati, da je trgovina zlezla iz rdečih številk in ji na družabnih omrežjih sledi že okoli 25.000 ljudi. Še več takih »čudakov«!