Mamina iluzija

Mogoče sem že nekaj časa živela v zablodi, a zdi se mi, da se je pri nas doma letos zgodilo »odčaranje sveta«, po Maxu Webru proces opuščanja mitično-magičnih pogledov na svet in človeka. Začelo se je z očitki skorajšnjega devetletnika, da sem izpod vzglavnika pozabila vzeti njegov izpadli zob in pustiti evro ali dva, ki bi mu prav prišla za nakup malice pred popoldanskim treningom.

»Kaj, a si mislila, da še vedno verjameva v zobno miško?« mi je ob mojem zmedenem izrazu zabrusil starejši, skorajda že najstnik. Ta, ki je še pred dvema letoma dedku Mrazu pisal čustvena pisma, da ve, da njegovo obnašanje ni vedno najbolj vzorno, a da se bo še bolj potrudil (no, ja ...), da ga ima rad in da bo res vesel, če mu bo prinesel to ali ono, z bratcem pa sta v pižamah izbirala krožniček za piškot ali dva (»Še za jelenčka ali škrata pomagavčka!«), natočila mleko v kozarec, prižgala svečko in vse to s pismoma pustila na balkonu, takoj zjutraj pa zdrvela pogledat, ali so res ostale samo še drobtine in prazen kozarec z belo usedlino.



Lani sem starejšega še malce zlobno spodbodla z izjavo, da dedek Mraz ne prinese darila tistemu, ki ne verjame vanj, in je, tudi v podporo mitu, v katerega je mlajši brat očitno še verjel, dokaj navdušeno ponovil igro. No, letos je očitno drugače, fanta sta mi pred kratkim v obraz povedala, kaj si želita pod smrečico.

Se mi je kar milo storilo pri srcu, a ko malo bolje pogledaš te male velikane, ki že lahko obujejo tvoje čev­lje, se zaveš, da se boš moral kot starš slej ko prej sprijazniti s tem, da otroci rastejo in nehajo verjeti v pravljice. A ker imamo doma še enega »pingvina« s potencialom, da bo še nekaj let užival v čarobnem pravljičnem svetu, sta privolila, da bomo še nekaj časa igrali teater s pisanjem pisem, piškoti, svečkami, darili ... Ker je menda prav, da se tudi mami izpolni kakšna želja, kajne?