Storilnost in samostojnost se s staranjem zmanjšujeta, krhkost se lahko razvija hitreje ali počasneje. Telesna vadba ostaja ključni dejavnik za zdravje ljudi, zato bi morala postati sestavni del zdravljenja. Kolesarjenje in tek ne ohranjata mišične mase v starosti, potrebne so vaje za moč; pomembne učinke je mogoče doseči tudi pri višji starosti in pri ljudeh z demenco.

Tako so ugotavljali strokovnjaki na športnem dogodku Gibalna obravnava starejših, ki je potekal na Fakulteti za šport UL, v okviru lani ustanovljenega Multidisciplinarnega raziskovalno-razvojnega centra Univerze v Ljubljani za socialne inovacije za aktivno in zdravo staranje. V njem trenutno sodeluje 11 članov, med njimi je devet ljubljanskih fakultet, Institut Jožef Stefan in Nacionalni inštitut za biologijo. Največja dodana vrednost tega multidisciplinarjena centra je povezovanje strokovnjakov različnih disciplin pri skupnem izzivu staranja in izmenjava znanstvenih dosežkov na tem področju, je poudaril prof. dr. Vlado Dimovski z Ekonomske fakultete v Ljubljani, ki je vodja centra.

Gibanje vpliva na dolgoživost

Na tokratnem, drugem dogodku so na fakulteti za šport strokovnjaki predstavljali raziskovalna spoznanja o tem, kako ustrezna gibalna oskrba vpliva na dolgoživost družbe in kakovostno bivanje starejših. Med drugim so predstavili sistem spremljanja telesne zmogljivosti SLOfit za odrasle ter gibanje v vodi za seniorje. Ogledali smo si lahko tudi laboratorija za SLOfit in za kineziologijo, pa tudi, kako je mogoče opazovati plavanje pod vodo, kar omogoča posebna bazenska tehnologija.

Ko govorimo o dolgoživi družbi in kakovostnem življenju v starosti, sta gibanje in telesna dejavnost ključna, to menimo na podlagi znanstvenih dokazov, poudarja prof. dr. Gregor Jurak, vodja raziskovalne skupine SLOfit za odrasle na fakulteti za šport. Za kakovostno življenje pa je potrebna ustrezna telesna zmogljivost, ki nastaja z gibalnimi navadami. Na fakulteti razvijajo različne aplikacije, za vadbene programe in programe diagnostike. Pri tem sodelujejo z različnimi organizacijami in društvi, tako upokojencev kot bolnikov, pri katerih je potrebna še večja previdnost, pa tudi z zdravstvom. Med drugim imajo izdelan model sodelovanja kineziologa kot strokovnjaka, ki pozna tudi kronične bolezni, z medicinskim timom.

Ena od teh aplikacij je sistem SLOfit, katerega namen je, da odrasli in starejši na podlagi poročil, ki jih dobijo kot povratno informacijo po meritvah, spoznajo, katere sestavine telesne zmogljivosti bi morali izboljšati za zmanjšanje zdravstvenega tveganja, in se vključijo v ustrezne vadbene programe. Mišljen je kot nekakšno diagnostično orodje, ki lahko strokovnjakom pomaga oceniti zdravstveno tveganje in določene prednosti in slabosti, ki jih ima posameznik pri svoji gibalni učinkovitosti, ki je starosti prilagojeno nadaljevanje športnovzgojnega kartona pri šolarjih.

Enkrat na mesec brezplačne meritve

Na fakulteti za šport meritve za odrasle in starejše izvajajo enkrat na mesec brezplačno. Najprej izmerijo višino, maso in obseg pasu. Nato merijo različne gibalne sposobnosti, najprej dihalno zmogljivost, ki je tesno povezana z boleznimi srca in ožilja, ki so največji vzrok umrljivosti v sodobnem svetu. Sledijo testi moči, moč nam namreč daje mišično maso, ki obremenjuje kosti, da imamo gostejšo kostno maso in zato manjše tveganje za osteoporozo. Sledi merjenje gibljivosti, ki je pomembna za mobilnost starejših, da se na primer lahko sklonijo, zavežejo čevlje in podobno. Merijo tudi agilnost, ki pokaže sposobnosti sestavljenega gibanja, moči, hitrosti, spremembe smeri itd. Posameznik se lahko registrira v spletno aplikacijo Moj SLOfit, vnese svoje rezultate in prek algoritmov dobi povratno informacijo o svoji zmogljivosti, ki je tudi grafično prijazna.

Aplikacija SLOfit za odrasle ima trenutno okoli 5000 uporabnikov. »V primerjavi s športnovzgojnim kartonom pri šolarjih, pri katerem jih sodeluje 95 odstotkov, to ni veliko, želimo pa ustvariti večjo mrežo. Želimo si, da iz tega nastane nacionalni program in da bi znotraj nastajajočega nacionalnega programa športa bila to ena od prednostnih aktivnosti, ki bi z javnimi sredstvi omogočila oblikovanje mreže izvajalcev in bi jo ponudili vsem ljudem. Ta mreža bi bila povezana tudi z izvajalci kakovostnih programov za starejše tudi na lokalni ravni,« pravi dr. Jurak.

Vaje v vodi za moč in gibljivost

Gibanje v vodi za seniorje na fakulteti za šport izvajajo že 26. leto, začeli pa so ob odprtju takrat novega univerzitetnega plavalnega centra, je povedal doc. dr. Boro Štrumbelj, predstojnik Inštituta za šport, ki je idejo dobil takrat na Finskem: »Vadba je namenjena starejšim od 65 let, lahko pa bi bila tudi medgeneracijska, z vnuki. Vadba za moč in gibljivost poteka v zelo varnem okolju, v vodi, kjer je navidezna breztežnost, kjer krepimo mišice in pri tem ne obremenjujemo skeleta, kar je pri starejših mnogokrat pomembno.«

Pomembno je, da v vodi ni nobenih poškodb, saj ni poudarek na ravnotežju, s katerim imajo starejši velikokrat težave, poudari dr. Štrumbelj. Vadbo si lahko prilagodi vsak posameznik glede na svoje zmožnosti. Trenutno vadi ena skupina dvajsetih starejših. Še eno so oblikovali v sodelovanju z domom starejših občanov Fužine in še tretjo, v kateri vadijo ljudje po možganski kapi. Najstarejša vadeča gospa, ki trenutno samo plava, je stara 93 let. Pomemben je tudi socialni vidik, po vadbi gredo na kavo, se pogovarjajo in družijo.

Dr. Štrumbelj je tudi koordinator nacionalnega programa za šport, ki trenutno nastaja in bo sredi maja v javni obravnavi. Na fakulteti za šport so v osnutek programa zapisali, da bi v prihodnjih desetih letih poskušali zagotoviti vsaj dve uri brezplačne vadbe na teden po Sloveniji za starejše od 65 let. Ta populacija je namreč čedalje večja in pomembno je, da začnemo dajati poudarek tudi njihovemu zdravju. Želijo si namreč, da bi se predvsem starejši vključili v ustrezne strokovno vodene programe.

Vadbe ni mogoče dobiti na recept

Telesna dejavnost, predvsem pa gibalna vadba bi morali biti prisotni v življenju vsakega posameznika vse življenje, v starosti pa še toliko bolj, poudarja prof. dr. Vojko Strojnik, vodja Laboratorija za kineziologijo na Fakulteti za šport UL. V starosti bi bilo treba predvsem razvijati vadbe za moč, vzdržljivost in ravnotežje, kot del vadbe proti padcem. Tako ohranjamo telo mladostno, brez negativnih stranskih učinkov, nobena druga aktivnost tega ne omogoča, sploh pa ne jemanje zdravil.

»Vadbe ne dobimo na recept, tako kot zdravila. Vendar pa bi bila obravnava v obliki vadbe pri krhkih ljudeh, ki imajo različne kronične bolezni, v začetnem ali srednjem stadiju, vsaj tako učinkovita kot zdravila,« meni dr. Strojnik. Vadba je lahko primarna preventiva, ki pomeni ohranjanje zdravja vse življenje. Lahko pa je sekundarna preventiva, ko že imamo bolezen ali poškodbo, in je sestavni del obravnave pacienta. Tako lahko bistveno ceneje ohranjamo zdravje, saj je manj potreb po zdravstvenih delavcih in za zdravljenje je potrebnih manj finančnih sredstev.

Podobno lahko vadba razbremeni tudi dolgotrajno oskrbo, saj imamo primere, ko ležeči in nepremični ljudje postanejo spet mobilni. »Lahko se premikajo po postelji, preležanine niso več problem, oskrbovalcem lahko pomagajo pri oskrbi, deloma postanejo samostojni, sodelujejo pri higieni in podobno,« ugotavlja dr. Strojnik. Ljudje z demenco oziroma kognitivnim upadom, ki so telesno bolj aktivni, imajo približno polovico počasnejši kognitivni upad kot tisti, ki niso telesno aktivni.

Po nekaterih ocenah bi lahko z vadbo za 30 odstotkov zmanjšali sredstva, namenjena za nenalezljive kronične bolezni. Še zdaj pa ni jasno, v kolikšni meri bodo, če sploh, v storitve dolgotrajne oskrbe, med katere sodi tudi sklop storitev za ohranjanje funkcionalnih sposobnosti starejših in zdravja, vključeni kineziologi, opozarja dr. Strojnik. Po njegovem bi bila to ena najpomembnejših dejavnosti, ki bi zmanjšala potrebo po vseh drugih storitvah dolgotrajne oskrbe.

Gibanje nima ustreznega mesta v dolgotrajni oskrbi

Razpravljavci so ugotavljali, da gibanje za starejše, ob vseh znanstvenih dokazih o tem, kolikšne koristi prinaša, da deluje preventivno in zmanjšuje stroške za zdravljenje, ni ustrezno uveljavljeno v dolgotrajni oskrbi; tudi v domovih za starejše je po epidemiji covida-19 ter zaradi pomanjkanja kadra veliko manj vadbe zanje. Menili so, da bi morali različni resorji na tem področju bolj sodelovati.

Šport je trenutno uvrščen na ministrstvo za gospodarstvo. Nastaja nacionalni program športa, v katerem je posebno poglavje namenjeno tudi starejšim. Pri strategiji o gradnji športnih objektov, ki je preveč naravnana na tekmovalne športe, pa sodelujejo ljudje, ki ne poznajo dovolj tega področja, zato velikokrat prihaja do neustreznih rešitev. Eden takšnih primerov so na primer fitnesi na prostem, ki so sicer namenjeni navduševanju za telesno vadbo, vendar pa so velikokrat neustrezni.

Pogovarjali so se, kako bi bilo mogoče o mnogih koristih športa predvsem za starejše prepričati politike, ki sprejemajo zakone, pravilnike in druge predpise in ne nazadnje namenjajo tudi finančna sredstva. Zelo dobrodošle so pobude civilne družbe in različnih društev, na primer društva Šola zdravja, ki v občinah po Sloveniji izvajajo brezplačno vadbo po »metodi 1000 gibov«. Vendar pa bi bile na tem področju potrebne tudi sistemske spremembe.