Ali se starejši vključujejo v dejavnosti društva Urbani tekači?

Ena naših ključnih vrednot je prav ta, da smo vključujoči za ljudi v različnih življenjskih obdobjih. Potreba po rednem gibanju in kakovostnem druženju namreč ni omejena le na mlajše, ampak prav nasprotno: starejši ko smo, pomembnejše postaja za kakovost našega preostalega življenja. Naše društvo se uradno res imenuje Urbani tekači, a smo mu že pred leti neuradno dodali še besedo pohodniki. To pa iz dveh razlogov. Prvi je, da se nam nekdo, ki še ne teče, tudi lahko pridruži. Tak morda sčasoma spozna, da še ni prepozno, da začne tudi teči in uživati koristi, ki nam jih prinaša to živahnejše gibanje. Drugi razlog za naše širše delovanje pa je, da tisti, ki ne zmore več teči in je naš prijatelj že vrsto let, ni izobčen. Zato organiziramo pohodna popotovanja, tako smo že nekajkrat opravili pot iz Ljubljane do Kopra, iz Ljubljane do Bleda, vzdolž celotne slovenske obale, lotili smo se tudi lepo označenih Jakobovih poti po Sloveniji. Tudi na naših taborih so pohodniki dobrodošli. Med zimskimi počitnicami gremo na primer na Hvar, kjer tečemo in hodimo. Tudi ko se odpravimo na kakšen maraton v tujino, to ni namenjeno le tekačem.

»Koristi zdravih življenjskih navad niso le v močnejšem zdravju, ampak tudi v boljšem počutju, ki ga dosežemo na ta prvinski, naravnejši način. Dobro počutje je nagrada, s katero nas telo nagradi, če zanj dobro poskrbimo. Da mu omogočimo uravnoteženost med lakoto in sitostjo, naporom in počitkom,« poudarja Urban Praprotnik. FOTO: osebni arhiv

Kako potekajo treningi, ali so primerni za starejše?

Treningi, ki so namenjeni čistim začetnikom, so vsekakor primerni tudi za starejše, ki brez posebnih težav hodijo. Izjemno postopoma namreč povečujemo količino teka in skrajšujemo odseke hoje. Pri teku doživljamo večje obremenitve, na katere se je treba privaditi postopoma. Pri starejših je to še toliko bolj pomembno in hitenje v napredek res ni smiselno. Zelo sem navdušen nad napredkom, ko na primer sedemdesetletnik, ki vse svoje odraslo obdobje ni tekel, začne v teku uživati. Zato izvajamo trimesečno vadbo Od hoje do teka. Ta poteka spomladi in jeseni in je celo brezplačna, saj jo financira Mestna občina Ljubljana v okviru projekta Ljubljana je šport, Gremo na tek. Prav tako se na naših rednih treningih razdelimo v različne težavnostne skupine. Od lahkotnežev, ki delajo kratke odseke teka s presledki hoje, do srednježev in težavnežev, ki so zelo hitri tekači.

Zakaj je tovrstno gibanje za starejše pomembno?

Predlagam, da se vprašamo, kdo je starejši. Če pomislimo, smo vsi danes starejši kot včeraj. Prav to je tudi naša rdeča nit zavedanja. Redno vadimo, ker nas to ohranja mladostne, četudi se staramo. Ohranjati mišično moč, vzdržljivost, gibkost sklepov, gibalno spretnost in ravnotežje ter dvigovati dobro počutje in vključenost v dobrovoljno družbo, je pri tem zelo smiselno. In prav redno ter dovolj intenzivno gibanje je za vse to zelo dober recept.

Eden vaših sloganov je »Tečemo, da življenje ne teče mimo nas«. Kaj je njegovo globlje sporočilo?

Nekega poletnega dne, ko sem imel kakšnih 12 let, sva z bratom tekla po gozdu. Takrat naju je ujel močen dež. Ves gozd je šumel, kaplje so tekle po mojem obrazu. Prvič sem doživel tako prvinsko naravo. Midva pa sva kar tekla naprej in se nisva pustila motiti. Ko sva prečkala travnik, pa je v trenutku zasijalo močno popoldansko sonce, ki se je hkrati bleščalo še iz tisočih kapljic. Rekel bi, da sem takrat doživel neke vrste tekaški krst. Na ta način doživljam tek. Tak nam namreč omogoča, da se bolj približamo samemu sebi in hkrati močneje prepustimo naravi.

KARIKATURA: Marko Kočevar

Pravite tudi, da je dobro vedeti, kje imamo lastne meje. Pa ne zato, da bi nas to omejevalo, ampak zato, da vemo, kje jih lahko širimo. Lahko to pokomentirate?

Če se življenja lotevamo na način, da izbiramo čim lažje in krajše poti do zadovoljstva, se nam v bistvu iz dneva dogaja to, da se nam to, kar je bilo za nas pred časom lahko, spremeni v težko. Da zvemo, česa smo sploh zmožni, si je dobro postaviti izzive, s katerimi preizkušamo samega sebe. Tako tudi lažje odkrijemo naše šibke točke, ki jih lahko s pametno vadbo zelo lepo izboljšamo in se tako bolj celostno negujemo. Pri tem pa ne pozabimo, da je v poznejših zrelih letih velik napredek že to, da ne nazadujemo.

Kaj svetujete starejšim, ki želijo spremeniti življenjske navade in se več gibati, kako naj začnejo? Ali res ni nikoli prepozno?

Res je, nikoli ni prepozno, da naredimo nekaj dobrega. Pa vendar lahko več dobrega naredimo, če imamo več časa. Zato nikar ne odlašajmo. Pri tem pa bi rad poudaril, da koristi zdravih življenjskih navad niso le v močnejšem zdravju, ampak tudi v boljšem počutju, ki ga dosežemo na ta prvinski, naravnejši način. Dobro počutje je nagrada, s katero nas telo nagradi, če zanj dobro poskrbimo. Da mu omogočimo uravnoteženost med lakoto in sitostjo, naporom in počitkom. Za več gibanja je v današnjem načinu življenja ključno narediti nekaj preprostih stvari: vsak dan naredimo krepilno raztezno vadbo, ki lahko traja tudi le deset minut, veselimo se hoje po stopnicah, po ravnem hodimo čim bolj živahno. Preverimo, ali lahko hoji dodamo nekaj ščepcev desetsekundnih zelo lahkotnih tekov. Verjetnost, da bomo to nadaljevali, je toliko večja, če si pri tem pišemo dnevnik, če imamo postavljen urnik in če izbrano vadbo ali sprehod izvajamo v družbi.