Vračanje po možganski kapi

Ko poči v glavi, drugi del. Načrtovano in redno ukvarjanje z umom in telesom ima pomemben vpliv na duševno počutje, stanje motiviranosti za življenje in nadaljnje delo ter preprečevanje zahtevnejših duševnih stanj.

Možganska kap: Ko poči v glavi

Okrevanje po možganski kapi lahko v nekaterih primerih prinese tudi dolgotrajno ležanje – sama pasivnost oz. odsotnost obremenitve pa ima lahko poleg bolezni nevarne posledice: mišična masa se opazno zmanjša, poslabša se sposobnost ohranjanja ravnotežja na nogah, zmanjša se moč dihalnih mišic ter mišic, ki skrbijo za vzravnan trup in ustrezen položaj medenice, prav tako lahko vpliva na poslabšanje miselnih procesov.

Da se izognemo poslabšanju omenjenih področij in da vplivamo na živčni sistem, sta izhodiščna cilja, ki posamezniku omogočita napredek na naslednje faze rehabilitacije. Ena pogostih posledic kapi je tudi prizadetost polovice telesa ali okončine – ne glede na to, kakšno je stanje, je smotrno pri osebi v vsakem primeru preveriti mišično moč, koordinacijo gibanja, zaznavanje položaja in gibljivost ter razlike med levo in desno stranjo.

Neenakomerno obremenjevanje nog lahko npr. dolgoročno pusti še dodatne škodljive posledice (obraba sklepov pretirano obremenjene noge, zmanjšana stabilnost in spretnost premikanja, pretirana utrujenost ene okončine). Poleg izboljševanja tehnike hoje je cilj povečati mišično moč obeh nog, vendar je večji poudarek na šibkejši okončini (v tem primeru nogi), med vajami premikanja pa je treba spodbujati enakomerno obremenitev (npr. med hojo, sedanjem ali počepi).

Tako je izboljševanje tehnike hoje v povezavi z razvojem koordinacije gibanja na splošno ključni cilj samostojnosti posameznika po kapi. Razloge za razlike v moči je treba iskati dovolj natančno, kar pomeni ugotavljanje moči mišic medenice, kolka, stegna, meč in stopala. Na začetku razvijanja mišične moči je prvi cilj posameznika naučiti vključevati mišice, šele nato sledi nekoliko višja obremenitev, vaje pa morajo biti dovolj preproste in koordinacijsko nezahtevne, da jih oseba pravilno izvaja. Tako sprva pridejo v poštev tiste, ki vključujejo le en sklep in eno smer gibanja (npr. odmik kolka, izteg kolena, vlek stopala k sebi ...).

Redno in načrtovano ukvarjanje z umom in telesom ima pomemben vpliv na duševno počutje, stanje motiviranosti za življenje in nadaljnje delo ter preprečevanje zahtevnejših duševnih stanj. Za čim bolj uspešno doseganje ciljev je najprimernejše prepletanje samostojnega dela, rednega strokovnega spremljanja in neposrednega dela s posameznim strokovnjakom.

V primeru zahtevnejšega telesnega stanja, kot sta oteženo sporazumevanje in miselni procesi ter zmanjšana samostojnost posameznika, je za doseganje ciljev in primernega izboljšanja stanja zelo zaželeno medpodročno in medpoklicno sodelovanje (zdravnik, medicinska sestra/brat negovalka/negovalec, fizioterapevt, delovni terapevt, kineziolog, psiholog, logoped in drugi, ki imajo potrebno znanje za zagotavljanje pomoči). To pa se še bolj izrazi, če ima posameznik pridružene druge kronične bolezni ali stanja (npr. bolezen srca, depresija, sladkorna bolezen …).

Končana rehabilitacija še ne pomeni doseženega končnega cilja

Uspešnost rehabilitacije po možganski kapi in drugih bolezenskih stanjih s podobnimi posledicami se lahko meri na različne načine. Lahko je dovolj, da se oseba samostojno počeše, iztegne roko nad glavo in samostojno hodi … z vidika kakovosti življenja, krepitve zdravja in preprečevanja kroničnih zdravstvenih stanj pa je to veliko premalo. Na področju možganske kapi sta še posebej dobrodošli iskanje meja zmogljivosti in nadaljevanje tudi po trenutku, ko zdravnik reče, da je zdravljenje končano.

Odprava bolečine na kolesu

Zdravnikova vloga je mogoče končana, vendar je posameznikov temeljni cilj še vedno čim bolj izboljšati kakovost življenja in zmogljivost telesa – vse to pa jasno ob upoštevanju diagnoze, stanja in omejitev telesa ter strokovnih smernic s področja gibanja in zdravja.

Pri takih stanjih se držimo pravila: po bolezni/dogodku ukrepajmo čim prej, najpametnejši korak pa bomo storili še pred boleznijo, če bomo poskušali tveganje za pojav takega stanja zmanjšati. Krepitev zdravja in zdravju naklonjen življenjski slog sta pri kroničnih bolezenskih stanjih nujna!

***
Gregor Mišič, kineziolog, Gibalna klinika