V praksi z izjemo kardiologov skoraj nihče ne meri telesne zmogljivosti

Predvsem njim je namenjen ta sestavek. Mogoče jim bo pomagal najti odgovor na vprašanje, zakaj se lotiti telesne vadbe. Odgovor ni težek. Zaradi zdravja vendarle. Ta razlog je, če gledamo zdravstveno korist, tudi najboljši.

V resnici oziroma vsakodnevni praksi je res marsikdaj drugače in nagib k odhodu na telesno vadbo je povezan še z marsičim drugim, ne samo z zdravjem. Marsikomu določajo vrednost vadbe kilogrami, ki jih pokaže tehtnica, in želja po številki ali dve manjšem oblačilu. Kar je čisto prav, problem nastane le, ko se številke oblačil zmanjšajo in motiv za odhod v telovadnico ali na druge športne poljane mine.

Podobno dober motiv je simpatičen vaditelj ali vaditeljica ter še veliko drugih. Če smo zelo liberalni, bi lahko rekli, da je dober (skoraj) vsak motiv za gibanje, ki ni škodljiv. Zakaj? Ker je telesna vadba resnično tako zelo pomembna za naše zdravje. Sedanje, še bolj pa prihodnje. Zato je dobro, da se navada gibanja zasidra v nas, kajti ko nas prehodni motiv ali vodnik po telesni aktivnosti zapusti in njegova menjava ni enakovredna, nas mine tudi veselje do vadbe. Kar je škoda!

Poglejmo si nekaj podatkov, ki nam bodo pomagali na poti do bolj neodvisne nagnjenosti k telesni vadbi.

 

Telesna vadba je zdravilo

Za izhodišče razprave, zakaj je gibanje dobro, lahko naštejemo številne zdravstvene koristi, ki so opisane v strokovni literaturi in povezane z večino kliničnih medicinskih strok. To so tiste stroke, ki bolj ali manj neposredno zdravijo bolezni. Interna medicina in kirurgija sta najbolj značilni predstavnici in telovadba koristi skoraj vsem bolezenskih stanjem, s katerimi se ukvarjajo internisti in kirurgi.



Zato je prav zanimivo, koliko od njih izmeri bolnikovo telesno zmogljivost, ki nedvomno pripomore k bolj uspešnemu zdravljenju. Ja, prav ste prebrali: izmeri. Marsikateri zdravnik sicer vpraša bolnika, kako je kaj z njegovo kondicijo, a odgovor je prepuščen bolnikovemu občutju. V praksi z izjemo kardiologov skoraj nihče ne meri telesne zmogljivosti. Zunaj medicine redno uporabljajo te meritve le tekmovalni športniki ter nekateri zdravniki, ki skrbijo za starostnike. Za razpravo o pomenu telesne vadbe je zelo zanimiv članek Stephena Blaira, ki je prikazal raziskavo, v kateri so opazovali dejavnike, ki pripomorejo k smrti pri veliko odraslih.

Ugotovili so, da k smrti 16 odstotkov Američanov močno pripomore majhna srčno-dihalna zmogljivost, kar bi poenostavljeno lahko poimenovali tudi slaba kondicija. Razlog zanjo pa je nedvomno sedeči življenjski stil. Ker sedenje samo po sebi ni bolezen, to seveda ne pomeni, da umrejo zato, ker sedijo, temveč k smrti pripomorejo telesno propadanje in bolezenska stanja, ki ga spremljajo zaradi neaktivnosti.



To neaktivno razmišljanje lahko nadaljujemo tudi s trditvijo, da ležanje ubija, kar je glede na raziskave na osebah, ki so pretežno ležale, še bliže resnice. Kajti ležanje jih je, tudi če so bili to mladi in sicer zdravi prostovoljci, dobesedno razgradilo in nastavilo vnetne spremembe v telesu. Teh 16 odstotkov, ki jih prej pokopljeta slaba telesna zmogljivost in neaktiven življenjski stil, pa vidimo v pravi luči šele, ko jo primerjamo z deležem smrti, h katerim pripomorejo kajenje, sladkorna bolezen in debelost skupaj. Obstaja celo angleška beseda, ki poimenuje te tri sovražnike zdravja kot »smokerdiabesity«.

Slovenske verzije za skupen opis teh stanj še nismo zasledili. Hujši sovražnik za zdravje je le povišan krvni tlak.

Ko pa stopimo iz močvirja zdravstvene škode, ki je neposredno povezana z vsemi temi boleznimi, in ga pogledamo od zunaj, vidimo, da zdravstvenemu pristopu k reševanju problema velikokrat manjka telesna vadba kot izredno učinkovit pomočnik pri obvladovanju tegob našega zdravja. Kajti sladkorna bolezen in previsok krvni tlak, da ne omenjam debelosti, se zlasti v začetnih fazah naravnost odlično odzivajo na telesno vadbo, zato je verjetno smiselno, da zdravnik hkrati z odmerkom zdravil predpiše odmerek telesne vadbe.



 

Telesna vadba se izgublja

Sodobna spoznanja o pomenu gibanja za naše telo in zdravje so nekatere pripeljala do mnenja, da je vadba boljša kot uporaba nekaterih medicinskih ukrepov. Dr. Karin Kahn z univerze British Columbia celo trdi, da je pomanjkanje telesne aktivnosti največji zdravstveni problem 21. stoletja. Na prvi pogled se zdi trditev kar malce heretična, a poglejmo jo še iz drugega zornega kota.

Telesno propadanje je v resnici epidemija sodobne razvite družbe. V velemestih ni nikomur treba hoditi po vodo v vodnjak pod hribom in je tovoriti navzgor. Navzgor nas tako ali tako potegnejo dvigala, voda pa priteče iz pipe. Obrok si hitro, poceni in po meri sodobno spremenjenega okusa priskrbimo kar v najbližjem kiosku s hitro hrano.

Ali pa se krivimo pod težo vseh možnih dobrot, ki s polic v supermarketih skoraj same skačejo v naše nakupovalne vozičke. Takšne prehranjevalne navade nas utrujajo in še dodatno pribijajo v sedeči položaj. Ali ležeči, če se preveč najemo. Kar se moramo, kajti hladilnik je poln in novo nakupovalno uživanje nas že čaka. Takšno gibanje pa je daleč premalo za vzdrževanje mišične mase, zato se kopiči maščevje in izginjajo mišice.

Izgubo telesnih skeletnih mišic imenujemo sarkopenija. Včasih se je razvila le pri zelo starih in slabo hranjenih, zdaj pa je sarkopenija že dokaj pogosta spremljevalka debelosti. Ljudje so videti dobro prehranjeni, a na telesu manjka mišic. Zdravstvena škoda tega stanja se pri nekaterih prikaže že zelo zgodaj, v starosti pa ji ne uide nihče. Nanjo se pogosto naložijo še kronične bolezni in sarkopenija se pospešeno razvija. To pa pomeni tudi slabše zdravljenje kroničnih bolezni, ker so tarče za delovanje zdravil marsikdaj slabše.



 

Telesna vadba in preživetje

Da je preživetje pri kroničnih boleznih povezano z bolnikovo kondicijo, se zdi logično. Pa ne samo to. Tudi raziskovalni dokazi, ki to domnevo podpirajo, so dobri. V raziskavi so prikazali povezavo telesne zmogljivosti s slabim izidom bolezni. Kar 15,9 leta so spremljali 2316 moških, ki so imeli sladkorno bolezen tipa 2: 179 jih je umrlo zaradi smrti, ki so jo povzročile srčno-žilne bolezni.

Bolnike so razdelili v tri skupine glede na indeks telesne teže: 18–25, 25–30 in 30–35 kg/m2. Ugotovili so, da je znotraj vsake skupine umrlo bistveno manj tistih, ki so bili fit, kot tistih, ki niso bili. Še posebno zanimivo je spoznanje, da so bili normalno težki, vendar ne fit bolniki bolj ogroženi kot tisti v težkokategornih kategorijah.

Ja, fit bolnik, tudi če je debel, je še vedno manj ogrožen kot tisti, ki je suh in ima sladkorno ter živi neaktivno življenje. Iz te raziskave lahko povzamemo za vsakodnevno prakso zelo pomemben nauk. Telesna aktivnost pri bolnikih ni namenjena samo hujšanju. Namenjena je predvsem temu, da bomo bolnike uspešneje zdravili in nadzorovali bolezensko dogajanje. Tudi če ne bodo shujšali, bodo bolj »zdravi« bolniki.