Težava, imenovana samooklicani dietetiki in prehranski svetovalci, ni edina

Informacije, navedene na prehranskih izdelkih in v reklamnih sporočilih, predstavljajo komunikacijo med proizvajalcem, prodajalcem in potrošnikom. V povezavi z oglaševanjem živil in prehranskih dopolnil zakonodaja razlikuje med obveznimi in prostovoljnimi informacijami.

Vračanje po možganski kapi

Zelo pomembno je dejstvo, da zakonodaja ne velja le za označbe na izdelkih, ampak za podajanje vseh informacij in trditev pri komercialnem obveščanju, predstavljanju in oglaševanju živil. Trditev tako pomeni vsako sporočilo ali predstavitev, ki ni obvezna v okviru zakonodaje, vključno s slikovno ali grafično predstavitvijo in predstavitvijo s simboli v kakršnikoli obliki, s katero se navaja, domneva ali namiguje, da ima živilo posebne lastnosti.

Osnovno pravilo obveščanja potrošnika je, da morajo biti vsi podatki točni, nedvoumni in ne smejo zavajati potrošnika, zato je EU na tem področju sprejela enotno zakonodajo. Trditve se delijo na prehranske in zdravstvene, urejene so z uredbo Evropskega parlamenta in Sveta o prehranskih in zdravstvenih trditvah.

Ta uredba usklajuje tudi določbe vseh predpisov v državah članicah, ki se nanašajo na prehranske in zdravstvene trditve z namenom, da se zagotovi enotna pravila in celovito varovanje potrošnikov. Kljub temu se v povezavi s podajanjem trditev v praksi pojavlja veliko nedoslednosti in kršitev.

Te so najpogosteje povezane z generičnim pripisovanjem prehranskih in zdravilnih lastnosti živilom in prehranskim dopolnilom. Prehranske in zdravstvene trditve so namreč definirane eksplicitno in se lahko uporabljajo, ko so za to izpolnjeni vsi pogoji. Vzročno posledične zveze, ki so le klinično preizkušene, niso pa odobrene z Uredbo, ni dovoljeno uporabljati kot prehranske ali zdravstvene trditve.

Kronična bolečina ali z makadama na avtocesto

Prehranske trditve

Prehranska trditev pomeni vsako besedno zvezo, ki navaja, domneva ali namiguje, da ima živilo posebno ugodne prehranske lastnosti zaradi energije, prisotnih ali odsotnih hranil ali drugih snovi. Dovoljene so samo znanstveno utemeljene prehranske trditve, ki so navedene v prilogi Uredbe in izpolnjujejo posebej določene pogoje. Za pravilno uporabo trditev je na eni strani potrebno dobro tehnološko znanje, da se živilo ali prehransko dopolnilo ustrezno kreira in preskusi. Na drugi strani je potrebno spoštovanje pravnih norm oglaševanja, ki jih Uredba nalaga. Medtem ko je pogojev, kdaj se sme uporabiti zdravstvena trditev več, za prehranske trditve veljajo tri osnovne omejitve:

-trditev mora biti navedena v registru dovoljenih trditev in objavljena v Uredbi,

-izdelek mora imeti ves čas roka trajanja tako sestavo, da je upravičen do trditve,

-na izdelku in pri oglaševanju je mogoče trditev uporabiti le dobesedno.

Bistvo prehranske trditve je sporočiti uporabniku, da je živilo v primerjavi s podobnimi izdelki, ki takih trditev nimajo, boljše glede na hranilno sestavo. Predmet trditev so energijska gostota živila, vsebnost pomembnih hranil, vitaminov, mineralov in elementov v sledeh, vsebnost dobrih maščobnih kislin, prehranskih vlaknin in soli. Trditve izpostavijo snovi, ki so v smislu uravnotežene prehrane odraslega zdravega posameznika ključnega pomena. Količina izpostavljenih snovi mora biti tudi navedena na embalaži izdelka v prehranski tabeli.

Nekaj primerov najpogostejših prehranskih trditev:

Prehranska trditev »povečana vsebnost hranila« je dopustna, ko je vsebnost enega ali več hranil, razen vitaminov in mineralov, tako visoka, da izdelek izpolnjuje pogoje za trditev »vir« in je obenem vsebnost imenovanega hranila v primerjavi s podobnim izdelkom iste kategorije povečana vsaj za 30-odstotkov. Podobno velja za trditev »zmanjšana vsebnost«, pri tem je vsebnost izpostavljene snovi v primerjavi s podobnim izdelkom zmanjšana vsaj za 30-odstotkov. Pri navedbi trditve je treba navesti lastnosti, ki zmanjšujejo vsebnost hranil v živilu. Trditev »lahek« je enakovredna trditvi zmanjšana vsebnost. Primer uporabe trditve lahek: »lahka skuta, zmanjšana vsebnost maščob«.

Zdravstvene trditve

Zdravstvena trditev pomeni, da navajamo ali namigujemo, da obstaja tesna povezava med uživanjem živila ali ene izmed njegovih sestavin na eni strani in zdravjem na drugi strani. Primer zdravstvene trditve za beta-glukane iz ovsa in ječmena: »uživanje beta-glukanov iz ovsa ali ječmena kot del obroka prispeva k manjšemu porastu ravni glukoze v krvi po tem obroku«. Povezava med snovjo in učinkom temelji na znanstvenih podatkih, ki podajajo tesno vzročno posledično zvezo med količino zaužite snovi in zdravjem. Trditev se mora glasiti tako, da jo povprečni potrošnik dobro razume.

Pri označevanju izdelkov in predstavljanju ali oglaševanju trditev v zvezi z zmanjšanjem tveganja za bolezen je potrebno navesti, da za bolezen, na katero se trditev nanaša, obstaja več dejavnikov tveganja in da ima sprememba kateregakoli od teh dejavnikov lahko odločilen vpliv na njen potek.

Kako lahko vzamemo zdravje v svoje roke

Zaradi preglednosti je Komisija EU vzpostavila javni register, ki se stalno dopolnjuje in vsebuje seznam teh trditev. Trenutno je v registru nekaj nad 200 dovoljenih trditev, objavljene so v Uredbi Komisije o seznamu dovoljenih zdravstvenih trditev na živilih. Katerokoli zdravstveno trditev je dovoljeno uporabljati le pogojno, zdravstvene trditve se smejo uporabiti le, če so pri predstavljanju in oglaševanju navedeni naslednji podatki:

-izjava, ki navaja pomembnost raznolike in uravnotežene prehrane ter zdravega načina življenja,

-količina živila in zahtevan vzorec uživanja, ki je potreben za zatrjevani ugodni učinek,

-kjer je to potrebno, izjava, naslovljena na osebe, ki se morajo izogibati uporabi živila in

-ustrezno opozorilo na izdelkih, ki lahko ob pretiranem uživanju predstavljajo nevarnost za zdravje.

Zdravstvene trditve velikokrat puščajo neposredno povezavo med uživanjem snovi in zdravjem odprto. Podobno je tudi s povezavo med kmetijsko surovino ali predelanim izdelkom in koncentracijo aktivne snovi. Ni nujno, da živilo kljub zadostni količini aktivne snovi izraža enak učinek kot aktivna snov sama.

Načeloma lahko prehranski svetovalec povezavo med izvornim živilom in aktivno snovjo potrdi z upoštevanjem prisotnosti antinutricijjskih faktorjev in ocene izkoristka. Nasprotno je pri prehranskih dopolnilih, ki po navadi vsebujejo aktivne snovi v čisti koncentrirani obliki, koncentracija izpostavljena na embalaži. Spodaj je naveden primer zdravstvene trditve, ki se nanaša na Betain, naravno prisoten v rdeči pesi. Trditev izpostavi aktivno snov, to je Betain, in ne izpostavi rdeče pese. Kot je zgoraj omenjeno, tudi ne komentira posredne povezave na zdravje, to je učinka uravnavanja homocisteina.

Zakonodaja podaja omejitve in prepovedi uporabe nekaterih zdravstvenih trditev. Trditve se ne smejo nanašati na razvoj ter zdravje otrok. Obenem ni dopustno tudi:

-kakršnokoli sklicevanje na stopnjo ali količino izgubljene telesne mase,

-napeljevanje na to, da bi bilo lahko zaradi neuživanja živila ogroženo zdravje,

-sklicevanje na priporočila posameznih zdravnikov ali zdravstvenih strokovnjakov in združenj.

Nadzor nad izvajanjem pravilnosti uporabe prehranskih in zdravstvenih trditev

Strokovnjaki s področja dietetike zaznamo veliko nepravilnosti pri uporabi zdravstvenih trditev. Na področju prehranskih trditev je stanje manj problematično, za skladnost izdelkov s pogoji in pravilno uporabo trditev je odgovoren proizvajalec ali lastnik blagovne znamke, glede na pogodbene obveznosti lahko tudi distributer. Neskladen izdelek je glede na tveganje potrebno odpoklicati ali umakniti s trga.

Vsakodnevno, predvsem v reklamnih sporočilih o prehranskih dopolnilih z domnevnimi zdravstvenimi trditvami, zasledimo ponavljajoče kršitve. Oglašujejo se trditve, ki niso potrjene, pogostokrat tudi trditve, ki niso dopustne, med njimi prednjačijo trditve o zmanjševanju telesne mase. Podobno je z izpostavljanjem pozitivnih učinkov različnih preparatov na razstrupljanje telesa, uporabljene trditve praviloma niso znanstveno dokazane.

Čezmerna telesna masa in energijska (ne)enačba

Očitno je v Sloveniji trg s prehranskimi dopolnili premalo nadzorovan. Osnovna razloga za množico kršitev sta predvsem dva; primarni razlog je necelovita kontrola oglaševalcev s strani kompetentnih inšpekcijskih služb, ter nizke kazni za kršitelje na drugi strani. Svojevrsten problem predstavljajo tudi samooklicani dietetiki in prehranski svetovalci brez ustrezne izobrazbe in poznavanja področja. Na spletu, v poljudni in »strokovni« literaturi, žal pa tudi pri svetovanju v praksi zasledimo netočne ali celo neresnične informacije o »zdravilnih« učinkih »super« živil.

Zagotovo bi to področje lahko uredilo licenciranje poklicev s področja dietetike, podobno kot že imajo to rešeno nekatere evropske države.

doc. dr. Boris Kovač, univ. dipl. ing. živilstva, mag. živilskih znanosti, Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju

P.S. uredništva: v Poletovem uredništvu smo si vsa leta prizadevali, da bi samooklicani dietetiki in prehranski svetovalci pri nas ne dobili prostora, tako kot tudi ne ponudniki čudežnih prehranskih zvarkov, pač pa tisti, ki za svojimi izdelki stojijo.