Tek in čuječnost uma nad telesom

Če si osvežimo spomin: metoda in dihanje AEQ se ukvarjata z odpravo vzrokov kroničnih bolečin in kroničnih bolezni, ki nastanejo kot posledica permanentno povišanega tonusa mišic in sprememb drže in gibanja osebe. Ta stanja močno vplivajo tudi na dihalne procese, ki so še posebej dovzetni na vplive telesnega ali čustvenega stresa.



Učenje je bolj učinkovito, če ga ponotranjimo. Vsak tekač bi se moral posvečati ne le fizični pripravljenosti, pač pa tudi nenehni čuječnosti uma nad telesom. V metodi AEQ to imenujemo nadzor nad telesom ali samozavedanje. Pomembno je zaznavati spremembe v gibanju, tako pa se da lažje določiti vzrok bolečine ali preprečiti tudi drobne poškodbe.

Zavestno preverjamo tako držo kot način sedenja, tako hojo kot tek. Nekatere gibe, ki jih nenehno izvajamo nezavedno in avtomatizirano, bi prav tako morali opazovati in korigirati. Spet druge gibe opravljamo aktivno – pri športu in rekreaciji ali opravljanju službenega dela (za tekočim trakom, več ur dolgo sedenje ob računalniku, dolga vožnja …).

Ti zahtevajo več naše energije in pozornosti. Redno zavestno preverjanje gibanja ohranja učinkovitost in jo sčasoma povečuje, pripomore k elegantnejšemu in manj napornemu gibanju. Velja, če je napora manj, je gibanja lahko več, to je hitrejše, možnost poškodb pa manjša. Govorimo o racionalnosti ali pravilu manj za več: vložek energije je manjši, učinek večji zaradi več znanja.

Vendar pa moramo tak način gojiti vztrajno, učinke dosežemo le ob rednem učenju – na hitro ali ob bolečini dolgoročnih rezultatov ne moremo pričakovati. Zakaj? Učenje je bolj učinkovito, če ga ponotranjimo; naučeno postane nepogrešljivi del nas. Najboljše učenje je praktično, spoznanja pa potem preverjamo in razumemo še s pomočjo teoretičnega dela metode.

 

Pravilo AEQ: učimo sami sebe, učitelj pa nas vodi

Učenje nadzora nad gibanjem ni splošno poznana metoda, pravzaprav jo v razvitem svetu ni najbolj razširjeno. Nadzor najprej pomeni, zavedati se, spremljati gibanje, ga opazovati, da bi ga lahko izboljšali. Vemo, da se lahko naučimo različnih veščin, npr. igrati nogomet, postati frizer, mehanik, igrati kitaro, izuriti ali oblikovati mišice, dvigniti kondicijo …

Naštete izmed veščin so vsepovsod poznane, kontrolirati mišice še posebej v središču telesa, ko jih ne vidimo in niti ne vemo, da jih imamo, pa je komajda znano področje. In prav tu imamo največ težav.



Stanja, kot so zategnjenost in bolečine zaradi obrabe, običajno pripisujemo staranju. To resda pusti posledice na koži in laseh, gibalni problemi pa v resnici izvirajo iz čedalje večje podzavestne mišične napetosti. Še pospešuje pa jih senzorno motorična amnezija (SMA), ki zavira učinkovitost telesnih sistemov. Na kratko, kaj je SMA: vsako gibanje ima zaznavno in gibalno komponento, kadar določen gib preide v navado, postane nehotena reakcija; nad gibanjem določene vrste zgubimo nadzor, čutenje zanj. Seveda je SMA pri človeku vsesplošna. Kadar se poškodujemo ali nas obvladujejo bolečine, pa je dobro, da prikličemo nadzor in čutenje.

Če torej analiziramo pravila teka, opazimo, da ta ne zahtevajo dobrega nadzora nad načinom, kako izvajamo določene gibe, temveč gibanje urejajo trasa od starta do cilja, pravilen start ter vpliv truda, vzdržljivosti in moči na končni čas. Večina verjame, da posebnega učenja tek niti ne potrebuje. Tekač večino časa posveča povečevanju vzdržljivosti, hitrosti in urjenju neobčutljivosti za bolečino.

Še posebej tekače pesti pomanjkljiv senzorno motorični nadzor: ekstremni napori in veliko treninga pospešujejo odtujitev uma in telesa ter izgubo občutka, njihov tek je zato manj učinkovit. Daljše obdobje takšnega teka običajno privede do občutka slabše telesne pripravljenosti, celo šibkosti.


 

Kaj lahko prepreči poškodbe?

Športnik zato spremeni trening: dodaja vaje za moč, kar pa je povsem nesmiselno. Sčasoma nastopijo različne poškodbe mišic in sklepov, vendar se z običajnimi terapevtskimi metodami ne uredijo oziroma se kmalu povrnejo. Naša čuječnost, vemo, bi preprečila večje poškodbe in padec motivacije. Bistvo teka je, da premagaš sebe znotraj ohlapno postavljenih pravil in ob primarnem centru, ki je v nogah. Razmišljanje tekača je definirano kot »zmorem!«, bolečino se tekač trudi prezreti, premagati ali ogoljufati.

Zavest je običajno usmerjena na doseg cilja za vsako ceno, ne pa iti hitreje proti cilju z uporabo zavestnega učenja, boljšega občutka in z zavestno izboljšanim gibanjem.

Metoda AEQ je s svojimi vajami in posvečanju dihanja uspešna dopolnitev trenažnega procesa. Omogoča optimizacijo delovanja mišic, povečuje sposobnost sprostitve po končanem naporu, ob pravilnem dihanju ureja razmerje med plini v krvi in njen ph; dviguje količino dušikovega oksida v pljučih in s tem krvni obtok. Tako varuje pred padcem imunskega sistema.
Tekač bo ohranil veselje do teka, na treningih in tekmovanjih se ne bo odločal napačno, podaljšal si bo aktivno tekaško obdobje.

***
Aleš Ernst, učitelj AEQ metode 5. stopnje