Aleš Ernst: Kaj je lastna, naša odgovornost

Učitelj metode AEQ Aleš Ernst je na naši spletni strani pisal o ustvarjanju negativnega stresa in kako si zato zmanjšujemo kakovost življenja, in o tem, kako je treba upočasniti čas.

Tokrat razmišlja o odgovornosti. Naši, lastni odgovornosti. Njegovi zapisi niso le pomoč za ta trenutek, pač pa iskreno napotilo k razmišljanju, kako živeti, ko se bodo stvari umirile.

O našem psihofizičnem počutju odločajo življenjski stil, mentalno zdravje in okolje, česar se vsi zavedamo. Za marsikoga pa bo novo spoznanje, da zaradi ponavljajoče se mišične napetosti, nepravilnega dihanja in slabega zavedanja telesa upada kakovost našega življenja.

S pomočjo metode AEQ spoznamo, kako pomembno je to, da znamo razbirati sporočila iz telesa in razumemo škodljive vplive nanj. Naše telo je kot strojna oprema računalnika; ne moremo je nekaznovano spreminjati, pa tudi ne kar mimogrede preveriti, ali ni mogoče kaj narobe in so spremembe strojne opreme že tudi vplivale na programsko.

 

Za razliko od uma telo ne sprejema odločitev

Kronična stanja in bolečine v našem življenju kličejo k spremembam. K urejenosti sistema, kakršno je naše telo. Naš um je torej kot programska oprema, ki potrebuje redno preverjanje, in programer hkrati. Meja, do kam naša pooblastila segajo, je pravilno zaznavanje realnosti. Enako velja za naše okolje. Realna zaznava je torej naša odgovornost, s tem preprečimo neurejena stanja; le tako jih ne bomo prenašali na svoje potomce, kot lahko prenesemo svoje dolgove.



Za razliko od uma telo ne sprejema odločitev, namreč je objektivno, nepristransko in ne zavaja. Njegov odziv na stanje okolice je količinsko opredeljiv in s tem idealni merilec, kako in v kakšni meri okolje učinkuje na našo notranjost, zdravje in vedenje. Vendar samo če smo se v tej samo zaznavi izurili. Za to pa potrebujemo določen čas, motiv in željo po raziskovanju lastnih občutkov, čustev in preteklosti ter našega otroštva.

AEQ metoda opozarja, da nam od rojstva sledijo stres in raznolikost, vse do odraslosti. Mar se zavedamo, kam nas vodijo stres, pomanjkanje energije, novi neznani bolezenski mikroorganizmi? Lastne izkušnje nas naj usmerjajo v razmišljanje za varovanje prihodnosti naših otrok.

Zdi se, da je zanje katera od kroničnih bolezni neizbežna

Predvsem nas čaka prevrednotenje porabe razpoložljivega časa. Škodljiv vpliv nerealnega odnosa do časa se kaže še pred otrokovim rojstvom. Nenehni psihični in telesni stres nosečnice povzroči krajše in prenapete mišice otroka in zakrčenosti ter težave v razvoju. Medtem ko se bo stroka v prihodnje posvečala novim virusom, se mora vsakdo od nas zamisliti, kaj lahko stori za svoje zdravje - metoda AEQ je tu eksaktna: izogibanje večopravilnosti in s tem stresu, biti pozoren na telo, upočasnitev življenja, razmislek pred določenim ukrepanjem ali dejanjem.



 

Vsakršno prevzemanje odgovornosti vključuje tudi socialno politiko

Ljudje smo tako radi temeljiti v opazovanju sveta in dogajanja okoli sebe, precej slabši pa pri opazovanju samih sebe. To razmerje se vzpostavi že v šoli. Otroci naj sedijo pri miru, pozorno gledajo na tablo in poslušajo učitelja, saj bodo drugače v težavah. Postopoma jih naučimo, da so vse boljši v zaznavanju sveta okoli sebe, nič pa se ne posvečamo njihovemu samozavedanju.

Tako sčasoma izgubijo stik s seboj, ki je v prvih letih življenja zelo močan. A otrok spoznava, da starši živijo drugače kot on in drugače razumejo življenje. Ne razumejo, da starši zaradi svoje togosti in preobremenjenosti ne zmorejo realno čutiti otroka. Zato se mora on prilagoditi njim in se odpovedati dobri notranji povezanosti - sicer bi bil drugačen od staršev.

Prva tri, štiri leta življenja otrok ne počne drugega kot to, da raziskuje svoje zmožnosti, se preizkuša, uči na neuspelih poizkusih, se veseli novih gibov in opazuje, kako se odrasli obnašajo med sabo. Otrok se ne navadi hoditi, koordinirati gibanja vratu ter oči, kako se obrniti s hrbta na trebuh in nazaj, kobacanja – vsega tega se nauči sam z neposredno izkušnjo in oponašanjem.

Ko kasneje v življenju postopoma izgubljamo sposobnost učenja ob neposredni izkušnji, ker se preveč osredotočamo na okolico in malo ali nič nase, se začne urejenost telesa zmanjševati. Začnemo pešati pri raznih gibalnih veščinah, če jih ne uporabljamo, premalo raziskujemo svoje gibanje, ne opazujemo in ne preučujemo samih sebe, ne preverjamo svojega stanja, preveč smo usmerjeni v zunanji svet.
 

Ker ni časa, nenehno se mudi

Prav čas bi morali bolje poznati in raziskovati percepcijo časa. Žal pa zahteve po hitrosti in časovni racionalnosti lahko vodijo v životarjenje, stran od lastne propriocepcije in samonadzora. Posledica je premalo energije, ki je nujna za obvladovanje sodobnega stresa.

Ne smemo pozabiti, da se je človek oblikoval skozi boj za obstanek, ki je nastal zaradi pomanjkanja energije, in ne pomanjkanja časa; temu je prilagojeno telo tako po strukturi kot funkciji.



 

Neenakost, pehanje, odtujenost: ustavimo, premagajmo

Veliko raziskav je pokazalo, da je večja dohodkovna neenakost v regijah in državah povod za slabše odnose (manj zaupanja, več nasilja, odvisnosti) in slabše zdravje za vse, tako fizično kot psihično. Kate Pickett in Richard Wilkinson sta povzela ta množičen nabor raziskav in tukaj kažeta povezanost ekonomske neenakosti z mentalnim zdravjem.

V tem naboru raziskav ima Japonska najmanjšo razliko med bogatimi in revnimi ter najmanj duševnih bolezni, medtem ko ima ZDA najvišje razlike in najvišjo pojavnost duševnih bolezni.

Veliko število študij je demonstriralo to razmerje. In niso samo revni tisti, ki trpijo. Vsi v teh stratificiranih družbah (razdeljenost družbe, skupin ljudi na posamezne družbene sloje) imajo višje tveganje za slabše psihično in fizično zdravje – bolj kot je večja neenakost, slabše je počutje otrok in odraslih. Večja kot je možnost uspeti, če imaš dovolj močno željo in ti je na voljo dovolj hrane za potreben trud, večja je verjetnost razvoja kroničnih bolezni.

Ta učinek je viden med bogatimi in revnimi državami v ZDA. Tam ima tri odstotke najbogatejših enako količino denarja kot 50 odstotkov revnih, a hkrati prav v ZDA obstaja znatna možnost, da reven postane bogat, kar je v nerazvitih predelih južne poloble težje.

Švedska, ki ima najmanjšo razliko med bogatimi in revnimi, ima najvišje indekse dobrega počutja, vključno z dobrim počutjem otrok. Hkrati pa je Švedska ena izmed držav, ki ima najhitreje rastočo neenakost in nižanje dobrega počutja otrok (zaradi zmanjšanja pravilnosti razmerja med davki in socialnimi transferji v državi).

Virus se najraje razmnoži v družbi razlik. Razlike v prihodkih, standardu, dosegljivosti udobja in zdravstvenih storitev, socialne razlike narekujejo kronične bolezni, negovanje povezanosti uma in telesa taka družba pozna le slabo. Razlike vodijo v socialni in tekmovalni stres ter druge moderne bolezni, ki krajšajo vitalno obdobje posameznika, pa naj bo ta bogat ali reven.

Upočasnimo torej svoje življenje za razmislek, kako naprej in kaj je pomembno. Vsekakor so pomembni naše telo in naši odnosi. Tu vidim napredek družbe - in obrambo pred nevidnimi sovražniki.