Tega klanca pa res ne maram*

Prva spomladanska mušica je našla moje levo oko, takoj za njo pa še druga desno. Mrtvi v živosti mojega pogleda, a tu nisem mogel veliko pomagati, njune smrti ne opravičujem kot samomor, prej čelno trčenje. Če trčiš v zate prevelik objekt, potem potegneš krajšo, tako je to v življenju. Če kolesar trči v avto, se bo vozniku sprožila vsaj ena zračna blazina, kolesar pa bo polomil številne kosti. Verjetna ednina proti gotovi množini, in dodatek, da najverjetneje sploh preživel ne bo; vse odvisno od hitrosti.

Internet je skupaj s korono zavladal svetu; koronavirus je spletu naredil tako dobro reklamo, da ga zdaj res moramo obravnavati kot glavnega obveščevalca. Kdaj sem pa nazadnje prebral časopis in z njim zavonjal zame najljubši vonj papirja?
Toliko kot se je splet poudaril z virusom, toliko so tudi zdravniki nasankali z nadurami. Slišal sem, da so odlično plačani za to, kar jim od srca privoščim, večkrat pa sem pomislil na pismonoše in poštarje, ki so ves čas pandemije stiskali zobe in mi prinašali papir v nabiralnik. Vse kontaminirano. Nič zaščiteno. Nisem vedel, ali si upam listati časopis, pregledovati reklame in odpirati ovojnice.

Povsod sem videl prilepljen virus in gole poštarjeve roke. Pridne, nezaščitene, delovne. Enkrat sem enega vprašal, ali je možno, da se virus drži časopisa. Pa mi je veselo odgovoril, veselo, ker poštarji so veseli ljudje, naj si ob listanju nikar ne slinim prstov in to je vse oziroma največ, kar bom naredil za zaščito svojega zdravja med branjem. Skomignil sem z rameni, priznal dober odgovor, zaprl vrata in se popraskal med desnim ušesom in tilnikom. Znoj bi moral popivnati s pivnikom. Delo od doma je čudovito, ker spoznaš tudi poštarja. Prijazen možakar. Pravzaprav jih je več različnih: eni so pismonoše in drugi poštarji. Lahko, da obstajajo tudi tretji, tisti, ki se pripeljejo z električnim mini vozilom brez vrat, ti so sploh imenitni.

Moje delo je pisanje na spletu. Med pandemijo imam dela čez glavo, hvala bogu za delo, ne pritožujem se. Ne bom razlagal razlike med bralci spletnih vsebin in bralci časopisov, revij. Vi, ki berete te vrstice prav zdaj, torej z revijo v roki, (ker te vrstice bodo kmalu tudi na spletu), ste bralec, ki ve, kaj hoče prebrati. Tisti, ki zdaj ličkajo pametni telefon, pa preberejo, kar jim mi, spletni novinarji, vsilimo, ponudimo, pošljemo. Ste danes dobili naš novičnik?

Na spletu je konkurenca hujša kot v ligi NBA. Ampak se borimo. Polet je, čeprav je vedno na kisiku, tu na slabšem. Za vsako ceno mora ostati kakovosten, da živi z vami z danim številom strani. Dva naša avtorja sta letos prejela Bloudkovi priznanji, predvsem zaradi dolgoletnega pisanja dobrih vsebin v naši reviji. Saj veste, Bloudkove nagrade so kot Prešernove v kulturi in Zoisove v znanosti, le da se športniki ne znajo zriniti naprej in na teve.

Nič ne pomaga, kaže, da bo treba zaposliti rumenjaka, ki bo pisal o sosedu, ki teče le za avtobusom … Veste, zakaj je tako? Ker ljudje nimajo časa brati kakovostnih vsebin. Naj spomnim; preberejo tisto, kar jim prileti na ekranček. In če ta krilata pisarija nima mamljivega naslova, sploh ne kliknete, ličkate dalje, dokler res ne pride naslov, ki obeta. In kliknete, dobite največ osem stavkov in si rečete, da ste spet nasedli na spletne čeri. Pomislite, kdaj ste, razen receptov, kaj koristnega prebrali na pametnem telefonu? Ste se spomnili? In kdaj v časopisu ali reviji?

Zato ima tokratni naslov zvezdico. Hotel sem vas zamoriti z varnim kolesarjenjem, ker imam občutek, da je letos kolesarjev na cesti več kot avtomobilov. Če kdo to meri, potem me res zanima, ali bo letošnje leto rekordno po številu kupljenih koles in kolesarjev na cestah. Ne, ne govorim o tistih, ki se jim ne ljubi štrajkati peš. Svoboda izražanja naj bo za vedno sveta, a so samo za pol Slovencev še ena slaba reklama za kolesarje; saj nas že tako ali drugače mnogi, ne levi in ne desni, ne marajo.

Govorim o kolesarjih rekreativcih, ki so na dobri poti, da postanejo številnejši od pohodnikov in tekačev. Ampak, kar kolesarji počnejo v prometu, res ni več normalno! Mar hočejo postati vladarji vseh cest in poti? So pozabili, da so sprožilci zračnih blazin – z zunanje strani? Keglji, ki ne vstanejo avtomatično, ko jih zbijejo kot na bovlingu?
V Poletu smo se vrsto let borili spraviti bralce na kolesa. Nekaj nam je uspelo ... Zdaj se pa borimo, da vsak pri sebi še enkrat opravi kolesarski izpit. To bi bilo imenitno. Ali da bi vsak nov voznik moral pred izpitom za dve uri na kolo, uro po mestu, uro na obrobje mest ...

V Poletu smo se trudili, da bi bralci kolesarili v skupinah. Rodilo se je ogromno rekreativnih druščin in skoraj vse so danes največje zlo v prometu. Kaj naj rečemo, svetujemo? Bralci, dragi, naši, kolesarite še naprej, tudi v prometu, ne samo po pohodniških poteh – ampak vedite, niti pri Poletu nimamo zanesljivih informacij, da se na onem svetu kdo ukvarja s kolesarstvom. Res nimamo. Zato pamet pod čelado in bodite prepričani, da lahko boj z voznikom dobite tudi s pomočjo pesti, z avtomobilom pa ga tudi s pomočjo čelade ne boste.

Če bi na vrhu uvodnika namesto napisanega naslova pisalo: *Varnost kolesarja je na prvem mestu, na primer, bi bili z očmi že na straneh televizijskega programa, kajne? Če pa bralcu kolesarskemu rekreativcu omenim hud klanec? Potem se pa učke hitro rešijo mušic in se branje začne … kajne? Kolesarjeva varnost v prometu ne zanima niti kolesarjev niti voznikov in zakaj bi potem izgubljali črnilo?

Predvsem zato, ker vas imamo radi, in ker smo vas poslali na pedale, zdaj pa nas skrbi za vas, nekakšna čudna slaba vest se nam oglaša. Zato, dragi moji, naši kolesarji, bratje po pedalih vsi, bodite strpni v prometu, vozniki naj postanejo vaši prijatelji, ne tekmeci, ne bodite sprožilci njihovih erbegov.
Popravilo je drago, vi pa ne veste, ali so tam zgoraj večne kolesarske steze, kot so večna lovišča.