Prometna varnost je kolesarjem dolgočasna tema

Odzivi na naše klice k varnosti na cesti so različni. Največ je takih kolesarjev, ki skomignejo z rameni ob besedah, da je večina naših življenj zapisanih v usodi in da se tu težko kaj zagotovi. In zato, glavo pod balanco in … »gas«!

Res je, da stoodstotne varnosti na cestah ni, kot smo pa letos že velikokrat pisali, lahko veliko naredimo sami, s svojo pametjo, s svojimi dejanji. Čelada na glavi ni vse. Bolj pomembno je, kaj se skriva pod čelado.

V praksi je vse drugače. Oziroma na cesti je vse drugače, kot se bere v naši reviji in spletni strani. Najprej sem krivil previsok srčni utrip kolesarjev, potem celo čustveno inteligenco posameznika. Zamere so bile, vendar sem vedno imel razlago, kajti kako človeku laže dokazati, da je norec, kakor z dejstvom in dokazom, da je zavestno prekolesaril rdečo luč na semaforju. Reči hočem, da vsakdo, ki naredi to s kolesom, ni ravno pameten, kajne? Žalostno je, da to ni vrh ledene gore prekrškov, ki jih kolesarji delajo na cesti. Srečati skupino kolesarjev na cesti je za vsakega voznika prava mora. Priznati je treba, da jih je res težko prehiteti. Tudi če je kolesar za volanom, se zgodi, da si globoko v sebi mora priznati, da je tako. In zdaj si predstavljamo neizkušene voznike, nestrpne voznike, starejše voznike.

Ne vem točno, kje sistem peša, skoraj prepričan pa sem, da se da še marsikaj narediti, da bo nekoč bolje. Nič ne gre čez noč. Če vprašate mene, je polaganje kolesarskega izpita v petem razredu osnovne šole dovolj zgodaj. Ampak, kdo se ga od odraslih sploh še spomni? Torej bi ga nekoč v zrelejših letih morali obnoviti? Enako je z vozniškim izpitom. Zakaj bi ga spet delali le prekrškarji, povratniki? Koliko izmed voznikov ve, da mora prižgati smerni kazalec pred tem in medtem, ko prehiteva kolesarja ali kolesarje? Nihče.

Na cesti spremljam, kdo prehitevanje nakaže s smernim kazalcem, medtem ko prehiteva kolesarja. Razen kandidata v šoli vožnje … nihče! Sin je ravno zdaj v šoli vožnje. Povedal mu je, da inštruktor ne zahteva izrecne uporabe smernega kazalca med prehitevanjem kolesarja, ampak zgolj vsaj 1,5 metra razdalje. In kaj se zgodi, če potegneš ročico smernika navzdol? Prej si znižal hitrost, se s pogledom v vzvratno ogledalo prepričal, če lahko varno prehitevaš, seveda že prej pogledal daleč naprej, ali je prehitevanje sploh možno. Če tega ne moreš narediti ali tega enostavno ne narediš, je nekaj strašansko narobe s tabo. Če tega ne moreš narediti v stotinki sekunde in zato postaneš živčen za volanom, je tudi nekaj strašno narobe s tabo.

Kolesar je vedno kriv

Kolesar ima vedno prednost. Verjetno zato, ker je tako ranljiv udeleženec prometa. Zato lahko na cesti počnejo, kar se jim zljubi. Ni res. Vsakdo, ki se vozi s kolesom, pozna osnovna pravila, vendar jih krši zato, ker je pač kolesar. Tisti, ki se rekreirajo s kolesom, oziroma tisti, ki trenirajo, tudi spadajo med prekrškarje, vendar taki večkrat to naredijo, ker so pač večkrat na cesti in ker težko razmišljajo, kadar njihovo srce galopira v hujšem ritmu.

Pisali smo že, da je težko biti pameten pri visokem srčnem utripu. Težko pa je zmanjšati hitrost, ker vemo, kako to gre, ker nam bo padla povprečna hitrost. Smešno. Na cesti pa zelo resno. Zakaj se kolesarji vozimo po cestah, na katerih se avtomobilisti lahko vozijo 60, 70, 90 kilometrov na uro? Če je nemogoče, da ne bi zašli vsaj na delček takih cest, se jih vsaj močno izogibajmo. Je težko dati kolo v avto in se odpeljati na območje »umirjenega« prometa?

Kaj mislite, da počnejo kolesarji, ki živijo v velemestih? In zakaj bi se izogibali takih cest? Zato ker je naša potovalna hitrost med 20 in 40 kilometrov na uro, avto pa nas prehiti z dvakratno, trikratno, štirikratno hitrostjo. Precej adrenalinsko se čuti tako prehitevanje. In zdaj si predstavljajte večjo skupino kolesarjev na taki cesti. Večja skupina pomeni dvanajst, dvajset, trideset kolesarjev, ki imajo previsok srčni utrip in se zato požvižgajo na ves svet, kajti v tistem trenutku je njihov svet zožen zgolj na to, da ne odpadejo od skupine. Odpasti bi pomenilo umreti! Odpasti bi pomenilo tragedijo!
 

Ideja, o kateri se govori med kolesarji

Tako se je Polet na kisiku domislil, kako prenesti več kisika v čeladne glave. Kolesarske skupine smo omejili na šest kolesarjev ali manj. Nikoli več. Predvideli smo, da je šest optimalno število, če se seveda vozimo po predpisih, kar pomeni v gosjem ali račjem redu, drug za drugim. Vse upe, da bomo se lahko nekoč vozili vštric, dva po dva s krmilom ob krmilu, smo že zdavnaj opustili. Prav je tako, tak način vožnje je le za najbolj izkušene kolesarje, tiste, ki že živijo od kolesarstva, in ne za nas rekreativce, ki se komaj znamo sami voziti, kaj šele z nekom, ki je dva centimetra od našega krmila.

In če se spet vrnemo na ceste. Kolesarji, ki so resnično bili del skupinic po šest kolesarjev, so s to odločitvijo zadovoljni. Manj izkušeni so, bolj so zadovoljni. Tisti, ki se štejejo med zelo izkušene, največkrat povedo, da jim je vseeno, koliko šteje skupina, vendar je treba vedeti, da taki tudi najbolj pozabljajo na varnost v prometu. Za njih je samoumevno, da je promet nevaren in da se nesreče dogajajo vedno drugim, največkrat tistim manj izkušenim.

Odziv na našo pobudo je bil zelo mešan. Vedno se najdejo nasprotniki in vedno se najdejo taki, ki jim je vseeno. Kar je novega v kolesarstvu glede tehnike, je vedno dobrodošla tema za pogovor, ko pa pride novost v zvezi z varstvom v prometu, se največkrat zamenja tema, še prej pa zamahnemo z roko. Pa vendar, vsi tisti, ki so vozili v skupinah po šest kolesarjev, so priznali, da je ta ideja zelo dobra. Niti eden ni rekel, da je to slabo oziroma da je enako varno ali nevarno kakor pri večjih skupinah.