Še je čas

Mogoče je bilo tako, kot je bilo z majskim sproščanjem javnega življenja v barve normalnega po meri ljudi, tudi maja 1945, ko se je končala svetovna vojna in se je upanje, da bo zdaj povsem drugače, tako toplo razlilo po vsej domovini.

Ko se v Ljubljani lomi čas iz maja v junij, je to poseben čas, kot bi se zaljubila pomlad in poletje, dehtenje narave in toplota, ko se sonce ne le zatika za skorjo sveta, ampak se njegova moč in ugodje naselita tudi med ljudi. Sonce se naenkrat ne le dotakne in pobegne, začne živeti v ljudeh.

Bral sem o pomenu sonca v starem Egiptu; veliko največjih stvari, ki jih imam za dobre, izhaja od tam, vsaj zame. Tudi misel, da je med kapljico rose in soncem velikanska razlika, a ne dovolj velika, da bi se mogočno sonce ne ujelo v drobni kapljici rose, čeprav le za trenutek, in takrat kapljica v sebi nosi sonce. V neznatnem okrušku časa kapljica predstavlja sonce.

Pri Egipčanih je bil Ra stvarnik, sonce. Bil je arhitekt vesolja, bil je božanstvo sonca in bil je božanstvo v človeku.
Egipčani so vedeli, da vse, kar je Ra, vsebujeta tudi sonce in človek. Vse, kar vsebuje ocean, vsebuje tudi kapljica. Kakor v velikem, tako tudi v malem, sem prepisal, kar je povedal tisti egipčanski bog, ki je poznal vso resnico. Toth, ki so mu Grki rekli Hermes.

Vse, kar se je dogajalo v velikem svetu v zadnjem letu in nekaj, se je zgodilo tudi v vsakem izmed nas, navadnih ljudi.
Ni hecno, da smo si zdaj, v slovenskem vsakdanu, ki je razklan kot morda le enkrat pred tem, vsi najbolj enaki, bolj, kot smo si bili kadar koli?

Pred dnevi sem govoril z dvema velikanoma našega športa, oba sta bila v svojem času tako vrhunska, da so jima okoli vratu nadeli zlata olimpijska odličja. Bila sta najboljša na planetu in sploh ne le enkrat.

Tisto, kar sta povedala, je povsem preprosto: šport, vsakršen, v naši državi nima pravega mesta. Čeprav je lahko vrhunski, je po svoje daleč za tistim, kar nastaja in se sveti na drugem področju, kjer so besede vedno velike, dosežki pa v primerjavi z dosežki na odru, kjer igrajo največji, povsem neprimerljivi. Ta dela so za Slovence vitalna, a se bolj gnetejo, kot tekmujejo le na prostoru od Goričkega do Pirana, in Loga pod Mangartom do Vinice.

Kako pomembno je vedeti, kako usodnih je sedem svobodnih umetnosti, tri stopnje govorne umetnosti in štiri stopnje umetnosti, povezane z znanjem o številih, vse skupaj pa predstavlja vse, kar človeštvo zna in česar se zaveda. Tu sta znanost in umetnost, že od leta 415; gibanja, športa, pač ni. Kot tudi ni pojma, ki bi opisoval zdravje.

Morda je zdaj, po vsem, kar smo doživeli, čas, da pri sebi premislimo, ali ne bi, sebi in družbi, dodali še osme svobodne umetnosti, ki bi jo lahko imenovali tudi pravica. Pravica in svoboda do zdravja in gibanja.

Velikana ne le slovenskega, ampak svetovnega športa, težko sprejemata mačehovsko mesto, kot ga imata šport in gibanje v naši državi, in to že dolgo. Paradoks, prav vesoljski, je, da na ozemlju naše domovine, ki jo omejuje naša država, živijo ljudje, ki kljub vsem postajajo boljši od vseh drugih na planetu. V športu.

Tisti, ki nismo vrhunski in smo v športu močnejši v srcu kot z mišicami, smo v zadnjem letu vsak dan znova in vedno bolj opazovali, kako zelo nam gibanje manjka in kako pomemben del našega življenja je. Bolj kot kadar koli smo ga povezovali z zdravjem.

Danes zdravnica Nada, ki v Polet piše od prvega dne, na vrata države pribija tezo, lahko bi rekli, da je prava mala žepna Martina Luther, vsaj za našo malo skupnost, ujeto v raj in svetlobo vseh odtenkov, na vrtu sredi Evrope.
Ne, ni poziv k uporu, pač pa k razmisleku. Upanje polaga v civilno družbo, saj je morda le ta tisti del, ki lahko stvari spremeni z argumenti in brez nasilja. Ne gre za revolucijo, gre za spremembo; revolucije nam Slovencem nekako ne gredo.

Dobra stvar je, da bi imela ta sprememba najboljši mogoč vpliv na čas, ki ga drobimo v svojem veku na tem hecnem planetu.
Nada, sveža Bloudkova nagrajenka in ženska, ki je kot kovač kovala tudi slovenske olimpijske kolajne in ki bi jo nekateri prehranski guruji in šarlatani utopili v žlici vode, saj jih je že davno spregledala, pravi, da bi mi vsi za svoj denar, ki ga plačujemo za zdravstveno zavarovanje, pri svojem družinskem zdravniku morali dobiti kvalificirane napotke za prehrano, glede na svoje potrebe, tudi tiste, ki se pojavljajo pri naši telesni dejavnosti. Le tako bodo vse preventive take, kot morajo biti, za nas in pa za zdravstveno blagajno.

Ljudje bi bili bolj zdravi in država bi za naše porušeno zdravje plačala manj. Največ za svoje zdravje lahko storimo sami, kot posamezniki. Ampak morda je zdaj, v času, ko smo si najbolj enaki, bolj, kot smo si kdaj bili, priložnost, da nastopimo za skupno zdravje skupaj, kot civilna družba, daleč stran od politike, ki zastruplja najprej duha in potem, saj ne more biti drugače, še telo.
Velik del zdravja si znamo nekateri prigarati sami; za tisti del, ki naj pripada vsem, pa bo treba stopiti skupaj. Prehrano in telesno vadbo je treba umestiti v osnovno zdravstveno obravnavo.

Čeprav nas učijo drugače, vrabčki vseh barv, da smo tu zaradi države in zaradi nje, je resnica povsem preprosta. Država je tu zaradi nas in ne mi zaradi nje.

Morda je ta posebni čas, ko se zaljubita pomlad in poletje, dehtenje narave in toplota, ko se sonce ne le zatika za skorjo sveta, ampak se njegova moč in ugodje naselita tudi med ljudi, pravi, da začnemo razmišljati o tem.

Če neznatna kapljica rose lahko ujame mogočno sonce, zakaj ne bi mi tistega, kar nam najbolj pripada, zdravje?
Brez tega ne moremo nastopati ne na malih in ne na svetovnih odrih, ne v športu, ne v umetnosti in ne v znanosti.
Brez zdravega telesa ni zdravega duha, in to velja le v tem vrstnem redu.