Samo vi. In malo mi

Pravzaprav ni važno, če se 18-letnica neke revije zastavi na nulti dan, torej na tistega, ko je prvič izšla, ali pa leto obsorej nultega dne, ko je bila revija prebirana že leto dni; dejstvo je, da smo skupaj preživeli za eno pravo polnoletnost življenja.
Vsaka številka, ki je nastala, je bila svoja zgodba, največkrat narejena blizu najboljšega, kar so bili avtorji, uredniki, lektorji, tehnični uredniki, iskalci oglasov in tiskarji sposobni.



Polnoletnost je čas, ko je počasi treba v življenju nekaj storiti, in tudi s Poletom je tako, v prihodnjem letu se bomo še vedno srečali enkrat na mesec, vendar nekoliko drugače.

Delčki odraslega Poleta so ujeti v mnogih, ki se gibljejo, med tistimi, ki ob tem še kaj razmišljajo, v ducatu knjig, v katerega se je lovila Poletova vsebina, v revijo nekateri pišejo od prvega dne: zdravnica Nada Rotovnik Kozjek je na tej poti postala mednarodno prepoznavna strokovnjakinja, zaslužna za olimpijska odličja, kmet Klemen Dolenc, eden največjih slovenskih živinorejcev, pa je morda tisti Evropejec, ki je v zadnjih dvajsetih letih preznojil največ tekaških copat. Dokler ga ni vzelo z vrha gore vesolje, je z gorniškimi čevlji v Poletu razbijal stereotipe o hribih naš Pavle Kozjek.

Iz skupinice žensk, ki so začele kolesariti pod našim vodstvom, je Gorazd Penko zdaj sestavil poklicno ekipo kolesark s sedežem v Italiji in s povabilom na največja tekmovanja. Čeprav ga kličemo Napoleon, je k sosedom prišel na velika vrata.
V nedrjih naše revije je bilo vedno dovolj prostora za tiste, ki so bili z znanjem daleč pred drugimi, pa tega niso imeli kje pokazati, bolje, napisati.

Znanja je v naši domovini veliko, le pridobiti ga včasih ni povsem preprosto – zdi se nam, da smo v našem času pri Poletu ta prenos za silo vzpostavili.
Nekaj malega smo polnili tudi ljubljanske ulice na maratonu in včasih z dobrohotnimi nasveti jezili tiste prijatelje, ki skrbijo za maraton Franja, ki smo ga dolga leta z vsem srcem podpirali.

Ob tem bi bilo ne napisati, da sta Gojko Zalokar in Andrej Razdrih, tvorca Ljubljanskega maratona, letos med kandidati za Delovo osebnost leta, nemarno; in tudi ne bi bilo prav ne povedati, da je Jože Mermal, gospodar BTC, mecen, kot ga še ni bilo – morda prav ti trije zaslužijo posebno zahvalo iz našega uredništva za vse, kar so podarili ljudem v naši domovini.
Morda v teh časih, ki ne marajo več časopisov, pa tudi resnice ne vedno, pozabljamo na še dva, ki sta na celulozi prinašala nasmehe na obraze onih, ki verjamejo v zdrav duh in zdravo telo. Delo in Slovenske novice.

Zagotovo je v Evropi precej časopisov, ki se lahko kosajo z njima, vendar pa le malo, ki bi toliko prostora namenjali zdravju in gibanju ne zgolj bralcev, ampak tudi prebivalcev naše domovine.
Saj smo rekli, da ni pomembno, kdaj se slavi 18 let; pomembno je, ali je bilo v tem času kaj narejenega. Nekateri radi pravijo, da o tem najbolj odločajo bralci, če kupujejo časopise ali jih pač ne.
Naši bralci največ berejo življenje in ga berejo v gibanju, na svežem zraku, vsak dan, zavedajoč se, kako redka ptica je zdravje. In da je skrb za zdravje temeljna človeška dolžnost, če že pravica ni.



December, kot je, in obenem svet, za katerega se zdi, da bo zdaj zdaj odletel iz tirnice in se izgubil v neskončnosti; december stvari tudi umirja.
Božič in novoletni prazniki. Veliko se nas je v teh letih zapisalo na Poletove strani, z Delom in Slovenskimi novicami, in tudi letos lahko zapišemo isto kot vedno.
Lepo bodite. Zdravi in veseli. Če smo bili kdaj črtalo, s katerim ste si narisali ali podaljšali nasmeh, smo storili tisto, kar smo si želeli.

Lepo praznujte. Mi bomo še vedno tu, v duhu časa, kot ga živimo. Polet, Delo, Slovenske novice. Za temi imeni in celulozo se skriva množica delu predanih ljudi; tako dobrih, da se ne bodo nikoli zaustavili, dokler boste verjeli vanje. Oni bodo v vas do konca.
Letimo naprej, skupaj, vi in mi, v devetnajsto leto.
Veliko si imamo še povedati, v Poletu, Delu, Slovenskih novicah, v zelenem.