Sam svoj mojster za tek

Večina ljubiteljskih športnikov si želi teči. Še vedno ali ponovno ali pa sploh prvič resneje. Tek je tudi osnova za vse druge športe, kdor teče, ne bo imel težav niti drugje, predvsem kar se tiče telesne pripravljenosti, ne.
Tek je čudovit, zahteva pa tudi precej posluha do lastnega telesa. Prevelike tekaške ambicije in slaba tekaška tehnika zelo povečajo tveganje za poškodbe.

Dobro pa je, da se lahko z nekaj pazljivosti, kar počnemo, poškodbam v velikem loku elegantno umaknemo. Pravzaprav bi lahko rekli, da je pomembno le to, kam in kako stopamo.
Nekatere stvari pa je dobro vedeti - predvsem pa pravočasno. Se pravi prej, ne potem.

Koliko gibanja - boljše, koliko najmanj? Vsi si želimo biti zdravi in večini se nam zdi, da je to najlažje doseči s športom. Koliko naj ga bo? Minimalna količina športa, za zdravje, predvsem za zaščito srca in poživitev krvnega obtoka, je dve uri na teden. Če tega časa ne spravimo skupaj, je nevarnost, da nam bo ponagajalo srce, precej večja.
Razlog več, da tečemo ...
 

Pretiravanje s tekom je nezdravo

Če je naša tekaška tlaka vsak teden dolga 40 kilometrov, ali še več, pa lahko imunskemu sistemu, za katerega krepitev si prizadevamo, žal pridelamo več škode kot koristi. Zlasti še, če vadimo preveč intenzivno.
Izkušeni rekreativci, ki jim je uspelo doseči zrela leta brez poškodb, vam bodo zaupali, da so z manj vadbe in bolj modrim načinom le-te pravzaprav na istem nivoju, kot so bili, ko so bili športno premaknjeni. In ves čas poškodovani.

Visoka intenzivnost? Tudi, a ne prepogosto. Če v svojo tedensko rutino uspemo zajeti štiri vadbe, od tega dve enoti, ko delamo tudi vaje za moč, in eno enoto intenzivnosti, je to dobra sestava vadbene piramide. Bolj, ko pretiravamo s skupno količino zelo intenzivne vadbe, dlje od zdravja smo.

Vedno vadimo samo spočiti. Če si med tekanji in ostalimi sestavinami svoje vadbe ne privoščimo dovolj počitka, bomo kljub dobrim namenom postali pretrenirani. Znaki pretreniranosti so padec telesnih zmogljivosti, depresija in težave s spanjem - a to so le trije izmed številnih neželenih učinkov, ki pa lahko zelo slabo vplivajo na naše telesno in mentalno počutje.

Izgorelost po športno je za človeka, ki se je navajen redno gibati, težka izguba načina življenja, v katerem je užival. Žal je užival preveč - vračanje je počasno, skozi samega sebe in s precej razuma. A traja. Pa nič panike: zgodilo se je tudi boljšim in pametnejšim od nas.

Pol leta je veliko - in malo. Čas je v športu čudna stvar. Več, ko ga namenjamo športu, manj ga rabimo za določena početja. Teorija tako, a ... Mišice je potrebno graditi počasi, a vztrajno, predvsem pa z veliko posluha. Po treh mesecih vadbe so mišice navadno že precej bolj močne, počutimo se dobro, skorajda že suvereno - vendar pa moramo vedeti, da za razliko od mišic tetive in vezi potrebujejo šest mesecev, da bodo lahko zdržale zanje nove napore.

Če z vadbo prehitevamo, se pravi, da skrajšamo zanjo potreben naraven lok postopnega napredka, imamo lahko težave s tetivami, pa v stopalih, kolenih in bokih.
 

Dolžina koraka je enota za veselje teka

Zmanjšajmo dolžino koraka in povečajmo število korakov; tako bomo zmanjšali sile, ki med tekom vplivajo na naše telo, hkrati pa tako postavimo temelje za hitrejši tek. Seveda takrat, ko bomo za tako spremembo v vadbi dovolj pripravljeni.

Razumevanje in nadzor nad vsem telesom. Tek, tudi če se ga lotimo zares, a smo zdravi, ni nič posebnega, lahko bi rekli, da je naša prirojena sposobnost. Napake, bolje, težave, da ne tečemo lahkotno in sproščeno, se lahko prikradejo zaradi pomanjkanja moči, zaradi premajhne prilagodljivosti našega telesa, pa tudi zaradi neustrezne koordinacije gibanja, ko tečemo, in ob tem slabo povezujemo to gibanje s počutjem in premikanjem vsega telesa.

Vsak človek je svoja zgodba, tudi pri teku, predvsem se skušajmo - kar se tiče drže našega telesa - med tekanjem držati tako, da se počutimo varno, stabilno, in da je naše počutje navkljub naporu dobro. I feel good! Dobro se počutim, si mrmrajmo.
Kakovostni trenerji, ki posvečajo svoj čas vadbi rekreativcev, nam bodo zagotovo povedali, da je lahko prav sproščenost sijajna botra tekanja.

Veliko težav pri teku pa je mogoče odpraviti samo z večjo količino, pa tudi intenzivnostjo tekaškega treninga. Nekaj lahko postorimo sami, vendar pa svetujemo, povprašate za nasvet izkušenega tekaškega trenerja, ki je skrbel za zelo različne tekače, tako glede telesnih kot značajskih lastnosti. Dober trener - in pri nas je takih kar nekaj - bo znal s pogovorom, še bolj pa z analizo našega teka, najprej odkriti, potem pa tudi odpraviti najbolj očitne pomanjkljivosti.
Včasih je zgolj sprememba enega napačnega giba prava revolucija!

Izstop izven območja ugodnosti. Seveda je idealno, če ima naše tekanje neko strukturo, pameten načrt, četudi ni božji, po katerem vadimo. Ko smo že bolje pripravljeni, ko nam napor ne predstavlja ne strahu in ne nelagodja, se nam povečanega napora ni več treba bati. Za tekaški napredek je, tako kot je to pri vseh športnih početjih, nujna sprememba intenzivnosti vadbe - seveda, če smo zanjo dobili za to zeleno luč od zdravnika.

Vadbo si lahko precej olepšamo, če se nam uspe izogniti preveč monotonim obremenitvam, pri taki vadbi se bomo slej ko prej začeli dolgočasiti, pa tudi želenega in pričakovanega napredka ne bomo dosegli. Ne, ne govorimo o hitrosti, govorimo o tem, da lahko dlje časa tečemo z nasmehom - in na cilj pridemo precej prej, kot smo pred mesecem ali dvema.

Sublimirana sporočila telesa. Torej sporočila med vrsticami. Naše telo potrebuje čas, da se navadi na nov tempo, nov teren, novo traso ali nove tekaške copate. Ker smo lastniki telesa sami, je enostavno: prisluhnimo svojemu telesu. Telo je neverjetno, ogromno nam lahko pove. Bolečina pri teku je vedno opozorilni znak, in jo je treba jemati resno. Če nenadoma in hudo zaboli, se ustavim!

Ko iščemo vzroke zanjo v bistvu sklenemo iskreno prijateljstvo s svojih telesom. Več kot vredno je poskusiti. Če ne, živimo v svetu, ki ga v resnici ne poznamo.
Sam svoj mojster, če že ne zdravnik. Za številne težave, ki nastanejo med tekom, žal ni čudežnih medicinskih rešitev, predvsem pa ne takojšnjih. Najboljša terapija je preventiva. To pa zahteva vpogled vase in predvidevanje. Skratka: pamet!

Prej, ko bomo težavo zaznali in odkrili, zakaj se je pojavila, več možnosti bomo imeli, da težavo odpravimo ali omilimo že zgolj s preventivnimi ukrepi. Tudi takšen pristop je lahko terapevtski in prej, ko se težav lotimo bolje, boljše za naše zdravje. Šele kasneje bodo na vrsti resnejši zdravniški posegi, znanje fizioterapevtov in mojstrov tekaške telesne priprave.

Kirurgija je zadnje dejanje, in če smo vsaj malo modri, se nam z njo ni treba srečevati.