Razmišljanje profesorja športne vzgoje o učencih doma

Resno razmišljam. Ne bom se spuščal v smiselnost oziroma nesmiselnost ukrepov, ki smo jim priča v naši državi, Evropi, svetu. To tudi ni moj namen. Sem v položaju kot velika večina ljudi. Z odobravanjem ali neodobravanjem sledim(o) navodilom pristojnih in hkrati upoštevam(o) ukrepe za zajezitev epidemije. Ti so nam življenje kar pošteno obrnili na glavo.

Nihče od nas si najbrž ni predstavljal česa takšnega. Tako rekoč čez noč smo začeli opravljati popolnoma nova vsakodnevna opravila, katerim v preteklosti nismo posvečali veliko oziroma popolnoma nič pozornosti. Tudi naše dosedanje javno življenje je v večini zamrlo.

Torej kaj nam preostane v dani situaciji? Človek je bil že od nekdaj primoran preživeti v danem trenutku, situaciji. Z vedenjem starejših in njihovimi nasveti ter na podlagi lastnih izkušenj in znanja je poizkušal preživeti dan, mesec, leto. Bil je lovec. S sprejetjem te vloge je dan za dnem preživljal sebe, svojo družino, skupnost. Tistim, ki je bila ta vloga pisana na kožo, je uspelo. Mnogi so s tem imeli težave. Nekateri so jih uspešno reševali. Tistim, ki to ni uspelo, so bili žrtve zakonov narave.

Danes mi v kolikor toliko normalnih življenjskih razmerah ni treba biti lovec. Zdaj sem prostorsko in časovno omejen. Poleg tega me omejuje polno drugih ukrepov. Zavedam se situacije, ki nas je v tem letu že drugič doletela. S tem zavedanjem poskušam preživeti. Nekaj izkušenj sem/smo lahko prenesli iz prvega vala epidemije. In na podlagi tega sem se odločil, da sam sebi v mislih ne bom največja ovira. Prepustil se bom pozitivnemu toku misli. Dal mu bom prostor, ga poslušal … Vem, da tako lahko postanem uspešen »lovec«.

Razmišljam lahko samo v smeri, kaj lahko danes naredim! Imam glavo, trup, dve roki in dve nogi. Torej lahko. Kljub omejitvam si vsak dan lahko izberem vrsto individualne rekreacije, ki mi bo prinesla osebno zadovoljstvo tako na fizičnem kot psihičnem področju. Tako veliko lažje preživim dan.

Kot športni pedagog to poskušam prenesti tudi na dijake. V teh časih se moramo zavedati, kaj lahko in česa ne smemo ali zmoremo. Zavedam se tudi, da smo lahko zelo srečni, ker nekatere stvari lahko počnemo. Veliko je namreč takšnih okoli nas, ki zaradi različnih razlogov marsičesa ne morejo. Razumem tudi njih. 

Doma imam majhen prostor. Če odprem vhodna vrata doma, se mi prostor poveča. Letni čas mi ne gre na roke. Nič hudega. Z znanjem in pripomočki lahko v svetlem delu dneva ali pa v temi (do 21. ure) izvajam aktivnost, ki me umsko in telesno navdušuje. Vzamem si čas zase, odklopim misli, dotok informacij, ki me obdajajo vsako sekundo, minuto, uro in ki niso prav nič spodbudne. Poslušam tišino v naravi. Globoko diham. Zavedam se svojega obstoja.

Vem, da je dijakom težko. V najstniških letih so misli večinoma usmerjene popolnoma drugam. Razumem. Hkrati so zelo dojemljivi za večino novih stvari, ki se jim dogajajo vsak dan. Govorim z njimi. Želim si, da me slišijo. Prepričan sem, da jim bo pozitivno razmišljanje in vedenje v tej situaciji ostalo nekje zadaj v mislih. To je dobra naložba za življenje. Tudi oni lahko. Res je, da so tudi oni postavljeni pred novo težko situacijo. a se ji bodo morali čim prej prilagoditi. Imeli so ustaljen ritem življenja z veliko dogodivščinami tako v šoli, kot tudi zunaj nje. Tega zdaj ni in mnogi bijejo bitko s samim s seboj. Kako naj tako živim? In še, in še, in še …

Lahko, jim pravim. Mi lahko. Vem, da potrebujejo čas. Čas jim bo pokazal, kaj lahko. Zavedam se, da ni vse samo v dobri stari športni rekreaciji. Obstaja še mnogo stvari, s katerimi si lahko napolnijo dušo in telo. Tem pred epidemijo morda niso namenjali veliko pozornosti in te aktivnosti so lahko hrana za njihov um in dušo. To je konec koncev tudi najboljša naložba v življenju, kjer je hkrati poskrbljeno za um, dušo in telo.

Želim, da stvari vzamejo v svoje roke. Spodbujam jih, naj bodo hrabri, naj tudi zdaj živijo. Vsak po svojih lastnih željah in zmožnostih. Naj naredijo prvi korak.
Jaz pa ne samo razmišljam, ampak govorim z njimi. Zares.

***                                                                         
Janez Mali, prof. športne vzgoje