Uspešnost v športu

Običajen potek procesa je bil tak da je v trgovino prišel tekač z namero, da si kupi kolo da s tem razbremeni kolena in tetive ter tako posluša nasvet kolega, ortopeda ali fizioterapevta, da naj vsaj nekaj dni na teden kolesari namesto da teče.



Pri tem tekač pove, da ima zadnja leta vse več problemov z bolečinami in poškodbami in da vse težje ohranja nivo rezultatov primernih njegovi ambiciji ali načrtom.

Običajno si je kupil cestno kolo, da je z njim ohranjal kondicijsko pripravljenost ob manjši obremenitvi nog. V nadaljevanju je skoraj vedno prišlo do tranzicije iz teka v kolesarstvo, kjer je bilo teka vse manj, kolesarjenja pa vedno več ob nespremenjenem odnosu do telesa in nespremenjenem odnosu med telesom, podzavestjo in zavestjo. 

Težave s tetivami in koleni so počasi zamenjale težave s kolki, hrbtom in rokami. Pojavila se je potreba po spremembi položaja na kolesu in presedlanjem s cestnega kolesa na gorsko ali treking kolo. Prevoženih ur in kilometrov je bilo vedno manj, težav vedno več. Običajno je padla krivda na EMŠO ali pa neustrezno genetiko. Nikoli pa na neustrezen odnos do izvajalca gibanja (telesa) in nerealen motiv za to gibanje ter s tem napačen pristop do doseganja in ohranjanja uspešnosti. 

Posledično je bilo vedno težje ohranjati doseženo raven, saj je bila usklajenost delovanja telesa in zavedanja, kaj vse telo počne, da dosega zastavljene cilje vedno slabša. Zato je bilo neprijetnih in bolečih senzacij iz telesa v zavest vedno več in s tem tudi potreba za blokiranje neprijetne resnice vedno večja. Popačila sta se dihalni ritem in dihalna učinkovitost. Povišala se je stalna mišična napetost, s katero smo lahko držali resnico telesnega stanja in razloge za vedno pogostejše pretiravanje stran do zavedanja. 

Višji mišični tonus in nepravilno dihanje pa pravilnost delovanja celote zmanjšuje ter povečuje pritisk na sklepe in ligamente ter niža pH krvi. Zato je ravnovesje v telesu vedno težje ohranjati, kar vodi v vedno pogostejšo aktivacijo simpatičnega načina delovanja avtonomnega živčnega sistema. To onemogoči primerno razmerje med akcijo in počitkom. Postopoma se tako ustvari destruktivna povratna zanka vedno večje zakrčenosti, da lahko blokiramo opozorila iz telesa, ta zakrčenost pa povečuje neučinkovitost gibanja, kar povečuje jakost opozoril. 



Ta destrukcija povezanosti znotraj celote vedno bolj otežuje ohranjanje doseženega in povečuje vlogo ega pri ohranitvi vedno bolj nerealno postavljenih ciljev ali želja. A fizika neusmiljeno deluje na celoto in vedno bolj kaznuje vedno večjo neučinkovitost delovanja. Zato moramo vedno bolj nižati kompleksnost in kvaliteto življenja ter se sprijazniti z tem, da moramo iz športa z višjo kompleksnostjo gibanja preiti na šport z nižjo kopleksnostjo gibanja.

Tu zaradi nižje kompleksnosti z enako trmo dosegamo nekaj časa podobno raven uspešnosti kot v preteklosti, misleč da je vse v redu in da smo prelisičili sistem. A ker vzrokov ne urejamo, ne moremo preprečiti degradacije povezav znotraj sebe in obdržati določeno raven brez da si s tem delamo medvedjo uslugo. 

Nekaj časa nam na pomoč lahko priskoči vedno bolj kompleksna tehnologija, ki jo uporabljamo za ohranitev nerealne ravni saj tako najdemo kratkoročno rešitev prenizke kompleksnosti lastnega delovanja. Za to smo tudi pripravljeni vedno več plačati.Tekaški copati z več vloženega znanja proizvajalca in posledično višje cene lahko kratkoročno pomagajo teči brez bolečin čeprav je kompleksnost gibanja in povratnih povezav um telo neprimerna za hitrost, sile in razdalje, ki jih z gibanjem dosegamo.

Podobno je pri kolesarstvu, kjer je vpliv tehnologije še večji kot pri teku. To je najbolj vidno pri vedno večjem deležu električnih koles, ki omogočajo aktivno kolesarjenje z hitrostmi, višinskimi profili in razdaljami tistim pri katerih je učinkovitost življenskih sistemov neprimerna za takšno aktivnost.

A vsak vrč gre po vodo dokler se ne razbije. Danes je splošno razširjeno in sprejeto kot normalno  nerazumevanje realnih odnosov znotraj celote, trpimo za pomanjkanjem časa za samoanalizo. Pri večini je jasna  nezmožnost negativnega mišljenja s katerim bi lahko razumeli svojo realnost in prave razloge zakaj nam toliko pomeni da smo pri določeni aktivnosti uspešni, da smo pripravljeni iti v samodestruktiven odnos.
 

V primežu sodobnosti

Tehnologija, močan marketing ter kupljene študije koristnosti nam omogočajo ostati nerealni, dokler telo do konca ne zlomimo. Takrat pa iščemo rešitev v različnih pristopih, ki nam od zunaj urejajo posledice nereda, ki smo ga ustvarili sami sebi. Pogosto poizkušamo to urejati z uspešnostjo pri športu, ki nam preveč pomeni in smo zanjo pripravljeni žrtvovati veliko preveč sebe, da z tem pokrijemo in prikrijemo  neuspehe na drugih področjih svojega življenja. A tehnologija ne more pozdraviti zlomljenega srca in izgubo autentičnosti in učinkovitega izražanja čustev. 



Če opazimo, da smo v športu, ki nam je včasih bil v užitek, radost in veselje vedno manj uspešni je potrebno ustvariti čas in pridobiti energijo za pozornost v katerem lahko naredimo poglobljeno analizo, kaj vse se je od takrat spremenilo. Zakaj smo iz hobija ustvarili posel in kje v tem procesu smo izgubili stik z realnostjo in svojim telesom. 

Ko nimamo dovolj telesne integritete in čustvene zrelosti se izogibamo neprijetnim področjem v svojem življenju in pred njimi bežimo v področja, kjer smo bolj suvereni in imamo višjo učinkovitost premagovanja problemov. Ta področja nam zaradi višje učinkovitosti omogočajo prijetne občutke za razliko od tistih, kjer smo manj učinkoviti in nam zato dajejo neprijetne in boleče občutke. Pri nerazumevanju pomena soočanja z odnosi, kjer smo neučinkoviti izberemo nezrelo odločitev in se še bolj posvečamo učinkovitim področjem. 

Tako ustvarjamo vedno večje neravnovesje v svojem življenju, ki ga vedno težje prenašamo in tako še bolj zakrčimo telo da zmanjšamo realnost občutenja in tako povečamo vpliv iluzije na svoje življenje, kar pa dolgoročno pomeni zmanjševanje kompleksnosti in kvalitete življenja ki pada veliko hitreje kot pa bi to zaradi staranja potrebno. Če vas ta proces spominja na tistega opisanega na začetku članka vas občutek ne vara.

Padec učinkovitosti je vedno posledica premajhnega vlaganja v dvig kompleksnosti delovanja, pomanjkanja sposobnosti realne ocene zakaj nam nekaj ne gre in negiranja realnosti, da več trme ni prava rešitev in pot iz depresije sposobnosti in zmožnosti. Zato je za realno izboljšanje in preprečitev procesa degeneracije potrebno narediti korak ali dva nazaj ter razmisliti kaj in komu skušamo dokazati da še vedno zmoremo.



Zakaj v imenu pridnosti in vzrtrajnosti postavljamo sebe v položaj otopelosti in utrujenost, kjer nam je vseeno za to kar se dogaja okoli nas in zakaj imamo vedno večjo potrebo, da smo taki do sebe. Preveriti moramo svojo sposobnost sprostitve in realno sposobnost, da umirimo telo, čustva in razum.

Sploh ker se pri večini športnikov meša občutek sproščenosti in občutek utrujenosti. Preanalizirati moramo kako dihamo in kako razumemo povezanost dihanja z tem kako se trenutno počutimo in kaj trenutno delamo. Kako pogosto zadržujemo dih in kolikokrat dejansko do konca izdihnemo, da s tem pripravimo pljuča in telo na nov vdih, ki ga bo z veseljem sprejelo vase. 

Preveriti moramo kdaj nam je nazadnje zaigralo srce, ko smo obuli tekaške copate ali sedli na kolo in se z vedrim obrazom podali raziskovat sebe in okolico brez pritiska, razporeda, GPS-a ali pulzmetra. Ne pozabimo na to da egotu več pomeni doseganje cilja, kot pot proti cilju in če nam več pomeni cilj kot pot do njega je jasno kdo vodi proces in kakšen bo najverjetneje končen rezultat. 
 

Človek obrača, življenje obrne

Dobro se je spomniti na to kako smo šport dojemali preden so nam vcepili mantro, da trud premaga vse ovire in definirati kaj uspešnost sploh je in ali je vredno za uspešnost žrtvovati avtentičnost odnosa do sebe in drugih, se izogniti neprijetnih pogovorov z odhodom na trening potem pa biti zaradi utrujenosti nezmožen aktivno sodelovati v družinskih odnosih in dinamiki. Pri odnosu do športa in uspešnosti v njem boste z malo uporabe negativnega mišljenja zlahka odkrili enake vzorce vzrokov in posledic kot jih opažate pri poslovni uspešnosti ali pa pri težavah z odvisnostmi. Princip je enak. 

Zato je enaka tudi rešitev. Ne stopajmo po novi poti v neznano preden ne razumemo dovolj dobro, zakaj nas je pot po kateri smo hodili z najboljšimi nameni privedla na neželjen cilj, saj bomo dugače napako ponovili na podoben način v drugih okoliščinah in drugimi igralci.



Pri realni samoanalizi bomo lahko spoznali, da športa verjetno sploh ni potrebno spreminjati in vlagati v to spremembo čas, denar in energijo temveč da je veliko bolje spremeniti odnos do tega v čem smo vedno manj uspešni ali pa nas telo vedno bolj jasno opozarja, da tako ne gre več naprej in urejati ter dvigovati področja, kjer smo premalo razviti, da s tem lahko dvigujemo lastno raven učinkovitosti in širine. Potem bomo lahko tudi pomen uspešnosti in ceno, ki smo jo za to pripravljeni plačevati veliko bolj realno ocenili in primerno ukrepali. Človek obrača, življenje obrne. 
 

Cilj učenja AEQ metode

Je dvig čustvene zrelosti in kompetentnosti, za kar je potrebno ustvariti primerno notranjo integriteto (medenica), povezanost s tlemi (noge in stopala) ter sposobnost jasnega in konstruktivnega izražanja agresivnih čustev ljubezni in jeze v okolico skozi dlani, obraz, glas in oči. Potrebno je urediti stanje fascije in se naučiti pravilnega dihanja, določiti vzroke, ki so privedli do teh stanj, in določiti čustva, ki jih ne znamo primerno izraziti. 

Ustvarjalneje in uspešneje kot zmoremo obvladovati močna čustva, manj verjetno je, da bodo naša čustva privedla do samodestruktivnih odločitev. Pomembno je razumeti, da pri izražanju čustev ne moremo biti popolni. Trenutki, ko izgubimo potrpljenje in nadzor nad njimi, so neizogibni. Čustvena kompetenca pa nam omogoča in vodi v priznanje in oceno lastnih napak ter omogoča, da se za svoje vedneje opravičimo.

Tako imamo manj potrebe bežati v področja kjer smo uspešni, zato da se nam ni treba soočiti z tistimi kjer smo manj uspešni. S tem otoke naučimo pomembno dejstvo, da se tudi odrasli nenehno učijo ravnati s svojimi čustvi. Pomembno je, da jim z dviganjem čustvene zrelosti pokažemo, da močna čustva niso sovražnik, ki se mu je potrebno upreti, temveč energija, ki nam omogoča ustvarjalen in konstruktiven odnos do življenja. Hkrati pa je čustvena kompetentnost osnova čustvene inteligence. Čustvena inteligenca določa, kako dobro znate uravnavati in uporabljati čustva na način, da njihova energija proizvede pozitivne konstruktivne rezultate in omogoča sintropijo. 



***
Aleš Ernst je ustanovitelj metode in dihanja AEQ ter inštruktor metode Oxygen Advantage. Metoda in dihanje AEQ se ukvarjata z odpravo vzrokov kroničnih bolečin in kroničnih bolezni, ki nastanejo kot posledica permanentno povišanega tonusa mišic in sprememb drže in gibanja osebe. Ta stanja močno vplivajo tudi na dihalne procese, ki so še posebej dovzetni na vplive telesnega ali čustvenega stresa.

Pri delu s strankami je opazil neposredno povezanost med kronično zakrčenostjo in nepravilnim dihanjem ter nepravilnim delovanjem imunskega sistema, to pa je v okoliščinah, v katerih se nahajamo, zelo nevarno.