Kolesarski izlet: Okrepčajmo se pri slatinskem vrelcu v Nuskovi

V Sloveniji sta dva zelo znana izdelovalca mineralne vode, in to v Rogaški Slatini ter Radencih. Le malo ljudi pa ve, da voda ne izvira samo v teh dveh krajih, ampak tudi v kar nekaj vrelcih na obeh straneh naše »mejne« reke Mure in morda še kje. Na Prleško-Štajerskem bregu, torej na desni strani Mure bi jih naj bilo trinajst. Pred samo Negovo sta dva, eden poleg drugega in tu se lahko odžejaš, nekateri pa izvirajo skoraj sredi travnikov in so bolj na ogled.

Na levi strani reke Mure pa vem samo za enega in ta je v Nuskovi. Tega sem tokrat obiskal, vedimo pa, da prikolesariti ali se kako drugače pripeljati, prepešačiti do njega ni samo po tej opisani poti. Izbral sem pač tako, slikovito in valovito, tako, katera nudi zanimiv razgled levo in desno, torej tudi na sosednjo državo Avstrijo.

Megleno nedeljsko dopoldne me je malce zbegalo, kam na potep? Saj sem itak bil vsepovsod, dilema je edino bila, kam iti in to opisati, da bi koga zanimalo? Kolesarski turizem, pa tudi pohodniški se v Prekmurju in predvsem na Goričkem dokaj dobro razvija, le obiskovalcem je potrebno ponuditi zanimivo destinacijo. Tako, da pot ni ne predolga, ne prekratka, ne pretežka, pa tudi sama ravnica po mojem ne sme biti. Taka, da se zašvica … in kje okrepča. Kot nalašč, da obiščemo slatinski vrelec v vasici Nuskova pri Rogašovcih na Goričkem.


 
Krenil sem iz Murske Sobote proti jugu, stran od glavnih cest in se hitro z našel v vasici Krog, nadaljeval v Satahovcih, Gradišču, Tropovcih in v Tišini prispel na glavno cesto Radenci – Murska Sobota. Za kolesarje je vas Tišina znana po tem, da se tu organizirajo številne kolesarske dirke amaterskih klubov, razni kronometri in tudi en rekreativni maraton. Pa tudi, da je to  domovanje našega kolesarja Simona Špilaka. Tišina je dokaj raztegnjena vasica predvsem ob že omenjeni glavni cesti, čim »zmanjka nekaj hiš, smo že v Petanjcih. Tu ob koncu dolge ravne ceste (ob strani je kar solidna kolesarska steza) na ovinku za Radence zavijemo kontra v desno in krenemo proti Sodišincem, Murskim Petrovcem in prispemo v Gederovce, kjer na rondoju peljemo naravnost. Meja z Avstrijo je tu zelo blizu, morda slab kilometer. Velikokrat tu prečkam mejo in preko Dedenitza zaobidem tako Bad Radkersburg, kakor dokaj gost promet v tem kraju. Vseeno nadaljujem pot proti Skakovcem, kjer malce poslikam kapelico sv. Trojice.



Daljši postanek si privoščim na Cankovi. Vas se omenja kot Kaltenprun, pozneje pa tudi Hydegkwth in je gručasto naselje na robu Goričkega ob državni meji z Avstrijo. Večji del leži na rahlo valoviti terasi. Sredi vasi je trg, na katerega jugovzhodnem robu je hiša vzdolžnega tlorisa, zgrajena leta 1837. V njej se je rodil jezikoslovec Avgust Pavel. Nanj spominjajo spominska plošča na pročelju hiše, doprstni kip na trgu in spominska soba v vaško-gasilskem domu. Sredi trga stoji župnijska cerkev ob njej pa osnovna šola, zgrajenega davnega 1850. leta. V naselju deluje tudi otroški vrtec. Vila Vogler pa daje urbani značaj osrednjemu delu naselja. Vila Cankova je osrednja meščanska hiša in je obrnjena proti desni cestni osi iz Skakovec.



Nadaljujem proti Korovcem, kjer je galerija Bransberger, ki je nekako miniaturni etnografski muzej in jo je ustanovil soboški slikopleskar Ernest Bransberger, rojen v Korovcih. Malce višje je gozdna učna pot Fuks graba, polna gozdnih znamenitosti in se konča pred prvim večjim hribom pod Gerlinci. Pot sem nadaljeval mimo vasic Gornji Črnci, Gerlinci, Fikšinci. V Fikšincih imamo dve zanimivi hiši … jaz ju imenujem nevidni hiši, po fotografiji se lahko vidi, kaj mislim.

Žal sta obe zapuščeni, mislim, da so lastniki neki Angleži ali Škoti in verjetno čakajo na boljše čase, da bi sem privabili obiskovalce, turiste. Do tu smo prekolesarili dobrih trideset kilometrov in naredili 180 višinskih metrov. Nekega strmejšega vzpona ni. Sledi krajši spust do križišča, od tu se že vidi t. i. »krtofinjek« oz. grad Kapfenstein v Avstriji. Na križišču moramo zaviti desno proti Rogašovcem, saj bi v primeru zavitja v levo prispeli v Kramarovce in v Avstrijo. Torej na desno in nekoliko nižje na križišču zaviti levo, da sprispemo bolj neposredno do slatinskega vrelca. Nič hudega, če bi zavili desno … bo pač treba malce naokoli preko Rogašovec.


 
Ko prispemo do naslednjega križišča oz. bolj glavne ceste ponovno desno in se spustimo navzdol. Od tu že vidimo nekaj vrb sredi polja in to je naš cilj. Prikolesarimo do makadamske ceste in se peljemo le kakšnih deset metrov, ko prispemo do slatinskega vrelca. Lepo je umeščen ob »drevoredu« večjih vrb, žal pa se tisti koši za smeti praznijo bolj poredko ne nemalokrat se najdejo v bližini izvira tudi odpadki, kateri tja ne spadajo. Ker so pričujoče fotografije iz različnih obdobij … letos so se na občini Rogašovci zelo potrudili … okolica je zelo lepo urejena naspram prejšnjim letom. Upam, da tako ostane, čeprav se kakšna malenkost še lahko uredi.
 

 
Nekaj o vrelcu in Nuskovi, pomagal bo vseved, torej internet: Nuskova je razloženo in deloma obcestno naselje, ki se nahaja na Goričkem. Kraj spada v občino Rogašovci in v znameniti Krajinski park Goričko, ki je drugi največji naravni park v Sloveniji. Središče Nuskove predstavlja Srednja Gasa z gostilno, avtobusno postajo in kapelo svete Trojice iz leta 1925.

Skozi Nuskovo teče tudi rečica Ledava. V severovzhodnem območju Slovenije se pogosto pojavljajo izviri mineralnih voda, kar pomeni, da vsebujejo nad 1g/l raztopljenih mineralnih snovi ali nad 1g/l prostega plina CO2. Večja gostota naravnih ali delno ohranjenih izvirov se je ohranila v delu Kapelskih goric, v osrednjem delu Ščavnice in na predelu reke Ledave. Nuskovski slatinski vrelec se nahaja v okolici naselja Nuskova. Je kaptiran, prebivalci iz okolice vodo občasno še uporabljajo. V letu 2008 je bil Slatinski vrelec zaradi dotrajanosti obnovljen s sredstvi v okviru projekta Oaza zdravja.



Prenovitev je predstavljena kot posebno doživetje opazovanja bruhanja vode iz globine, izločanja železovega oksida iz vode, odlaganja mineralnih snovi vode na podstavek kamna in z možnostjo, da se obiskovalec osveži na klopeh ob vrelcu. Ob Slatinskem vrelcu je urejeno počivališče za kolesarje in pohodnike pod slamnato streho. Predstavlja eno od postojank na slikoviti Vrbovi poti, ki je bila urejena leta 2008. Ob tej priložnosti so ob Slatinskem vrelcu postavili tudi pojasnjevalno tablo o tej naravni znamenitosti. Vrbova pot poleg vrelca vključuje še vrbov drevored, sadjarsko kmetijo, turistično kmetijo, školjčni apnenec, reko Ledavo, cerkev sv. Jurija, Mekiševo kaščo in kapelo sv. Trojice.

Iz lastnih izkušenj lahko trdim, da je voda iz vrelca hladna tudi v najtoplejših dnevih poleti, prijetno pitna. Lahko si jo natočimo v bidone in imamo odlično pijačo za večji del poti nazaj. Sam sem izbral pot do Rogašovec, mimo Ledavskega jezera, do Domajinec, Zenkovec, Brezovec. Kakor kdo hoče, do Moravskih toplic oz. npr. preko Polane do Murske Sobote. Prekolesarili smo cca. 63 km in »zašvicali« pri nekaj nad dvesto višinskih metrih. Torej, za vsakogar nekaj. Tudi, ker se lahko vsaj na povratku odločite tudi za druge poti, pomaga pa čudo današnjega časa, navigacija.