Orel iz Pivke pikira že 80 let

Vrtoglavi spust je jemal dih in ježil kožo spremstvu v avtih in na motorjih, nihče mu ni mogel slediti. Izgubili so ga iz fokusa fotoaparatov in kamer, sodnik v avtu je vpil, da so ga nekje izgubili, da je najbrž zaradi prevelike hitrosti zgrešil ovinek in zdaj mrtev leži nekje pod cesto! Ampak Rudi je bil na cesti in to sam pred celim pelotonom. Ujeli so ga šele, ko je cesta po osemkilometrskem spustu spet zavila navkreber. V cilju je nemudoma dobil vzdevek« Orel iz Pivke«, »Kralj spustov in ovinkov«. Pred to etapo na dirki Po Jugoslaviji še niso videli tako hitrega spusta. Samo orli tako pikirajo po plen, samo Rudi tako drvi v dolino!

Rudi Valenčič je bil takrat s pivškega konca, danes živi v Postojni, še vedno najraje govori prav o kolesarstvu. Današnji slovenski kolesarski junaki so dobri tudi zato, ker so njihovi predhodniki tudi krojili svetovni kolesarski vrh. Vrsta odličnih kolesarjev zdaj spremlja podmladek in se niti ne čudi prav veliko; jasno je bilo in je, da se s takim delom in tako slovensko kolesarsko zgodovino, morajo prej ko slej priti najodličnejši rezultati. Današnje slovensko cestno kolesarstvo je tretje najmočnejše na svetu, imamo najboljšega in tretjega na svetu po točkovanju krovne svetovne kolesarske zveze (UCI). In v soboto je slovensko kolesarstvo prvič dobilo olimpijsko kolajno. Tadej Pogačar je se je zavihtel oz. z največjimi mukami prišel do tretjega mesta, bronaste olimpijske medalje.

Medtem na drugem koncu sveta v Postojni je vse to gledal in opazoval Rudi Valenčič, ki praznuje okroglih 80. let. »Primoža Rogliča imam rad, sočustvujem z njim v bolečinah, še dobro vem, kako bolijo padci. Ko enkrat padeš, kot pade kolesar, ti v kosteh in v glavi ostane vtisnjeno za vedno, to je bolečina, ki je telo ne pozabi. Še bolj pa bolijo tisti padci, ki se zgodijo, ko si v najboljši življenjski formi. Ampak jaz sem veliki navijač mladega Tadeja Pogačarja! V njegovem načinu vožnje sem prepoznal sebe. Jaz sem bil prav take vrste kolesar. Pri Pogačarju obožujem njegovo predrznost, napadalnost, borbenost. On ne čaka zadnjih kilometrov, da bo sebi v prid rešil dirko, on si upa napasti tudi z razdalje, tudi 30 ali 40 kilometrov od cilja in to je odlika, ki jo pogrešam v sodobnem kolesarstvu,« nam je povedal slavljenec Rudi Valenčič, ko smo ga poklicali, da bi mu voščili za častitljivo obletnico.

»Samo da je vreme lepo in že sem na specialki. V dežju kolo počiva, potem grem raje v lov ali pa kuham, če pa je lepo vreme, pa prekolesarim nekaj kakovostnih kilometrov. Na leto se nabere okoli 3000 kilometrov, kar je za moja leta super. Ne, vmes se ne ustavljam na kavi, kolesarjenje še vedno jemljem kot trening. Motivirajo me pretekla leta, ljubezen do kolesa in življenja na sploh. Dokler bom zdrav, bom kolesaril in tudi spremljal slovensko in svetovno kolesarstvo.« Je povedal Rudi, ki je v svoji karieri zmagal kar 163-krat.

Zmagal je tudi v eni etapi na dirki, na kateri je zmagal tudi Tadej Pogačar; Tour de l'Avenir je bil v njegovih časih Tour de France za amaterske kolesarje, največja dirka za amaterje na svetu, danes je to največja dirka za kolesarje do 23 let. Kar dvakrat je slavil na dirki po Jugoslaviji, ki je bila v njegovih časih tretja največja etapna dirka za amaterje na svetu. Z nasmehom se spominja olimpijskih iger v Mehiki leta 1968.

»To je nemogoče primerjati z današnjim časom. Le ponos je verjetno enak, vse ostalo je drugače. S sabo smo imeli samo selektorja in mehanika in nič drugega. Danes je to seveda drugače, in prav je tako. Ampak ponos ostaja, dirkati za svojo državo je nekaj najlepšega,« pove Rudi Valenčič, ki v svojem življenju ima že tretje državljanstvo. Rodil se je pod italijansko zastavo, najboljše športne uspehe je doživel pod jugoslovansko in danes uživa pod slovensko. »Sprašujete me kaj mi je dalo kolo? Hja, zelo veliko in nič.

Zelo veliko, ker sem zaradi kolesa postal častni občan Postojne, na primer! Le, kako bi prišel do take časti, če ne bi dirkal s kolesom? A po drugi strani mi je kolo dalo malo, ker takrat to ni bil zaslužkarski šport, bilo je eno samo garanje za nič in saj veste, kako je to, ko si dober si na ramenih slave, ko nisi, nisi nič. Hvala mojim občanom, da so v mojem življenju prepoznali odlike, ki so vredne naziva častnega občana. Šport te nauči izgubljati in v tem je pravzaprav veličina športa. Kolo mi je dalo občutek zmagoslavja in pokazalo pot, ko je bilo treba vstati po življenjskih porazih. Toliko mi je dalo kolo!«