Nobena država ali oseba se ne sme igrati z dvojnimi merili

V zadnjih letih je usmeritev tajvanske Demokratske napredne stranke v »postopno neodvisnost« postala vse očitnejša. Nekatere velike države z dopuščanjem in podporo idejam »tajvanske neodvisnosti« dodatno zapletajo razmere v Tajvanski ožini, kar je resen izziv za mednarodni red ter ogroža regionalni mir in stabilnost. V nadaljevanju predstavljamo nekaj osnovnih dejstev o tajvanskem vprašanju, s katerimi želimo slovenskim bralcem omogočiti celovitejšo razumevanje tega vprašanja.

Zgodovine se ne sme ponarejati: Tajvan je že od starodavnih časov kitajsko ozemlje. V kitajskih zgodovinskih dokumentih najdemo zapise o Tajvanu že iz leta 230 n. št., kar predstavlja najzgodnejšo omembo Tajvana na svetu. Od leta 1335 so osrednje vlade kitajskih dinastij začele izvajati administrativno jurisdikcijo nad Tajvanom. Leta 1895 je bila vlada Qing po porazu v kitajsko-japonski vojni prisiljena podpisati neenakopravno pogodbo, s katero je Tajvan prepustila Japonski.

V kairski deklaraciji iz leta 1943 in potsdamski deklaraciji iz leta 1945, ki so ju izdale glavne zmagovalke druge svetovne vojne, je bilo jasno določeno, da mora biti Tajvan, ki ga je okupirala Japonska, vrnjen Kitajski, Japonska pa je ob priznanju potsdamske deklaracije napovedala brezpogojno kapitulacijo. Vsa ta dejstva nedvoumno potrjujejo kitajsko suverenost nad Tajvanom in predstavljajo pomemben temelj mednarodnega reda, vzpostavljenega po drugi svetovni vojni.

Prvega oktobra 1949 je bila ustanovljena osrednja ljudska vlada Ljudske republike Kitajske, ki je postala edina zakonita in legitimna vlada, ki predstavlja celotno Kitajsko. To je bila sprememba režima brez spremembe Kitajske kot subjekta mednarodnega prava, pri čemer so suverenost Kitajske in njene ozemeljske meje ostale nespremenjene, vključno z njeno suverenostjo nad Tajvanom. Po letu 1949 sta se zaradi nadaljevanja kitajske državljanske vojne in vmešavanja zunanjih sil obe strani Tajvanske ožine znašli v posebnem stanju dolgotrajnega političnega spopada, vendar je Tajvan vedno del kitajskega ozemlja.

Glede načela ene Kitajske obstaja mednarodno soglasje. Generalna skupščina Združenih narodov je leta 1971 s sprejetjem resolucije št. 2758 jasno določila, da je na svetu samo ena Kitajska, da Tajvan ni država, ampak sestavni del Kitajske, da ima Kitajska v Združenih narodih samo en sedež in da je vlada Ljudske republike Kitajske edini legitimni predstavnik.

Skladno s to resolucijo Združeni narodi in njihove specializirane agencije pri omembi Tajvana uporabljajo uradni naziv »Tajvan, provinca Kitajske«. Prav tako je urad za pravne zadeve sekretariata Združenih narodov v svojem uradnem pravnem mnenju jasno zapisal, da »Tajvan kot ena od kitajskih provinc nima neodvisnega statusa«.

Zhao Binghui, odpravnik poslov kitajskega veleposlaništva v Sloveniji. FOTO: Delo

Zdaj ima s Kitajsko vzpostavljene diplomatske odnose 183 držav po svetu, vse pa priznavajo načelo ene Kitajske. Tudi Evropska unija in Slovenija dosledno spoštujeta to načelo, ki predstavlja politični temelj odnosov med Kitajsko in Evropsko unijo ter med Kitajsko in Slovenijo. V skupni izjavi o vzpostavitvi diplomatskih odnosov med Kitajsko in Slovenijo, podpisani leta 1992, je zapisano, da »Vlada Republike Slovenije priznava, da je vlada Ljudske republike Kitajske edina zakonita vlada Kitajske in da je Tajvan neodtujljivi del Kitajskega ozemlja«.

Dopuščanje in podpiranje »tajvanske neodvisnosti« pomeni uničenje miru, spoštovanje načela ene Kitajske pa je temelj ohranjanja miru.

Ponovna združitev po mirni poti je prva izbira kitajske vlade pri reševanju tajvanskega vprašanja. V preteklih letih je kitajska vlada sprejela več ukrepov za spodbujanje izmenjav in sodelovanja med obema stranema Tajvanske ožine, med drugim odprtje neposrednih letov med celino in Tajvanom, krepitev gospodarskega sodelovanja ter zagotavljanje enake obravnave tajvanskih rojakov, ki živijo na celini.

Vendar pa se mir v Tajvanski ožini spopada z resnimi izzivi. Od leta 2016 tajvanske oblasti pod vodstvom Demokratske napredne stranke nenehno izpodbijajo bistvo načela ene Kitajske, izvajajo politiko »desinicizacije« na področju izobraževanja ter omejujejo običajne izmenjave med obema stranema ožine. S tem so resno ogrozile odnose med obema stranema in postale glavna ovira za miren razvoj regije.

Še bolj skrb vzbujajoče je, da nekatere velike države resno kršijo mednarodno pravo in temeljna načela mednarodnih odnosov, trmasto vztrajajo pri politiki »izkoriščanja Tajvana za omejevanje Kitajske«, ter Tajvanu prodajajo napredno orožje in opremo, s čimer separatističnim silam, ki zagovarjajo »tajvansko neodvisnost«, pošiljajo zelo napačne signale. Jasno je treba poudariti, da dopuščanje in podpiranje »tajvanske neodvisnosti« pomeni spodkopavanje stabilnosti v Tajvanski ožini in ogrožanje regionalnega miru. Takšno ravnanje je v popolnem nasprotju s prizadevanji in pričakovanji mednarodne skupnosti glede ohranjanja miru.

V skupni izjavi o vzpostavitvi diplomatskih odnosov med Kitajsko in Slovenijo, podpisani leta 1992, je zapisano, da »Vlada Republike Slovenije priznava, da je vlada Ljudske republike Kitajske edina zakonita vlada Kitajske in da je Tajvan neodtujljivi del Kitajskega ozemlja«. FOTO: Jože Suhadolnik

Načelo suverenosti je temelj ustanovne listine Združenih narodov, zato se nobena država ali oseba ne sme igrati z dvojnimi merili. Spoštovanje suverenosti in ozemeljske celovitosti vseh držav bi moralo voditi v podporo popolni združitvi Kitajske in nasprotovanje kakršnikoli obliki »tajvanske neodvisnosti« ter v odločno nasprotovanje dopuščanju in podpori zunanjih sil »tajvanski neodvisnosti«. Kitajska je pripravljena okrepiti izmenjavo in sodelovanje z vsemi državami sveta, tudi s Slovenijo, ter pozitivno prispevati k ohranjanju mednarodnega reda in spodbujanju svetovnega miru.

***

Zhao Binghui, odpravnik poslov kitajskega veleposlaništva v Sloveniji.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.