Motnje hranjenja: Če bi jedel kot Pogačar

Danski tekmovalec, ki vozi za kazahstansko moštvo Astana, spada med boljše na svetu, v pogovoru pa se je razgovoril o temi, ki je v kolesarstvu tako večna kot tudi tabu tema. O prehrani. Bolje, o tem, kakšno strahovito napako je delal včasih.

Svojo kariero je primerjal z mladima zvezdama, kot sta Tadej Pogačar in dolgo težko poškodovani Remco Evenepoel, ki sta že takoj po vstopu v poklicni peloton začela zmagovati med najboljšimi.

Zdaj 36-letni Fuglsang je dejal, da bi se počutil bolje in bi bolj uspešen, če bi šele zdaj začel svojo kariero, vendar si je ob tem postavil vprašanje, kako dolgo lahko mladi super zvezdniki vzdržijo pri nizanju sedanjih uspehov.
V obširnem intervjuju za belgijski časopis Het Nieuwsblad je Fuglsang dejal: »Danes za mlade kolesarje nasploh skrbijo veliko bolje kot takrat, ko sem kot poklicni športnik začel tekmovati sam!«

Kolesarjeva prehrana včasih in nekoč

»Ko sem začel, sem si moral aerodinamični preizkus v vetrovniku prislužiti. Priložnost za to so sicer dobili le najboljši kolesarji iz ekipe. Danes ima vsaka ekipa celo vojsko dietetikov. Jaz sem se vsega tega moral naučiti sam, z mnogimi poskusi in napakami.« 
In potem je dodal nekaj, ob čem bi se morali malo zamisliti tudi vsi kolesarski rekreativci, ki jih skrbi, da preveč jedo - čeprav v resnici jedo malo, a po navadi tega nočejo slišati. Jakob je povedal takole »Osem let kariere sem zapravil, ker sem jedel premalo. Na to me ni nihče opozoril, kajti včasih je bilo tako, da je moral vsak kolesar za to poskrbeti sam. Danes pa, če mladi kolesar samo en dan poje premalo, to takoj popravijo.«

V zadnjih treh letih je Fuglsangova kariera zacvetela, Danec je osvojil dva spomenika (Liège-Bastogne-Liège leta 2019 in Dirko po Lombardiji leta 2020) ter svojo prvo etapo Grand Toura, leta 2019, na Vuelti.
To je tam, kjer zmaguje naš Primož Roglič, vsaj zadnji dve leti.

Hrana, počitek, svežina

Na vprašanje, ali bi raje začel svojo kariero 15 let pozneje, in bil postavljen v isto generacijo kot zmagovalec Tour de France Tadej Pogačar, pa je Fuglsang odgovoril, da ne: »Prepričan sem sicer, da bi z današnjim načinom prehrane in vodenjem začel zmagovati veliko prej. Vendar pa kljub temu včasih včasih dvomim o trenutnem pristopu ... Da že takoj po sezoni decembra treniram na polno in da sem že prvi dan dirkanja nove sezone popolnoma pripravljen ... Zanima me, kje bodo ti mladi fantje, ki danes zmagujejo, čez deset let?«

No, Jakob pa nečesa ne ve, mi pa, ne le, da je Pogačar normalno jedel, tudi vadil in tekmoval je tako, da se ni povsem iztrošil že kot mladinec. Pametni in odgovorni trenerji delajo čudeže, ne pa okostnjake na kolesih.
Jakobov letošnji cilj so olimpijske igre, zato bo Tour de France izkoristil kot pripravo nanje in se ne bo gnal za skupno visoko uvrstitvijo. Popolnoma jasno mu je, da je poleg prave prehrane potrebna tudi svežina, se pravi primerno odmerjen počitek: »Prepričan sem, da kdor si prizadeva za uvrstitev na Touru, šest dni kasneje ne bo dovolj spočit, da bi se lahko potegoval za zmago na cestni dirki v Tokiu. Naj mladi fantje poskusijo voziti Tour, kot ga je lani Alaphilippe. Teden dni kasneje je postal svetovni prvak.«
Sicer je o pasteh prehranjevanja poklicnih kolesarjev izjemno presunljivo pisal slovenski poklicni kolesar Janez Brajkovič. Splača se pobrskati po spletu in prebrati njegova razmišljanja.

Potrditev. Davide Cimolai

Italijanski kolesar, ki nastopa za srael Start-Up Nation, Davide Cimolai pravi, da ga je lastni boj za znižanje teže stal dve ali tri leta kariere. Govoril je za road.cc.
Po besedah ​​Cimolaija, ki je zdaj na najvišji kakovostni ravni od leta 2010, je ena glavnih težav ta, da mlajše kolesarje, ki želijo vstopiti v šport, pri prehrani še vedno vodi stara generacija z zelo zastarelimi pogledi.

»Težava se ni pojavila včeraj,« je dejal. »To sem doživel pred 12 leti, ko sem postal profesionalec. Samo ozreti se moram okoli sebe, da vidim, kako take stvari še vedno obstajajo. Če imajo ljudje, ki vas vodijo, mentaliteto stare šole, če vam po peturni vadbi dajo jabolko ali kos sadja, razumete, da nekaj ni v redu? Torej, postaneš profesionalec in misliš, da je edina stvar, ki je pomembna, da si čim lažji, medtem ko je morda tisti odvečni kilogram razlika med super vožnjo in odstopom. Tega sem se naučil na težji način.«

»Ločiti je treba dve vprašanji,« je nadaljeval. »Zato bi ob sebi potreboval nekoga, ki bi me lahko naučil pravilno jesti. Če tega ne bi razumel sam, bi res že nehal dirkati. Ekipe morajo imeti nekoga, ki bi to lahko pravilno razložil mladeničem, ki postanejo poklicni kolesarji. V tujini najdete določene ljudi, ki se na to spoznajo, že tudi v mladinskih kategorijah, v Italiji je še vedno preveč tovrstne nesposobnosti. Potem je tu še druga plat medalje.To, da pri večerji nekdo v ekipi, ki stoji za tabo, preverja, kaj ješ, nekdo, ki ni nutricionist, to je norost. Kdo si ti, da mi govoriš določene stvari? Toda to se zgodi, zlasti v italijanskih kolesarskih krogih.«

Glede pritiska, na katerega se morajo novi mladi poklicni kolesarji navaditi, je Cimolai dejal, da se lahko učijo od bolj izkušenih sotekmovalcev.

Znana tabu tema: motnje hranjenja

»Če bi me mladi kolesar vprašal o tem, bi mu zelo z veseljem pomagal,« je dejal, in dodal: »Ali veste, kaj me res jezi pri teh otrocih, ki pridejo in vas niti ne pogledajo? Še bolj kot le malo spoštovanja med dirkami to, da mislijo, da vedo vse.«
Povedal je tudi, kar se že dolgo govori, ne pride pa v javnost: da so motnje hranjenja med kolesarji najpomembnejša tema pogovorov.
»Nekateri so zaradi tega prenehali dirkati, drugi pa so zapravili svoja najboljša leta, a so si na srečo vsaj opomogli, in so še vedno v pelotonu. Nekdo, ki je vozil z menoj, je bil velik talent - in trajalo je šest let, da se je po zavoženem vrnil k sebi.«
Se lahko obsedni s prehrano iz tega kaj naučimo, tudi rekreativci?

Kaj pravi navijač Bryin?

Pod izpoved Davida Cimolaija se je oglasil navijač Bryin in opozoril še na nekaj. Na to, kako so se spremenili tekmovalci in koliko manj si upajo postaviti zase: »Si predstavljate, da bi nekdo včasih zapovedal De Vlaemincku ali Merckxu ali Kellyju ali Hinaultu, kaj lahko in česa ne sme jesti? Končal bi z vilicami v očesu! Poklicni kolesarji so se iz velikanov ceste spremenili v strahopetce.«
Mi bi rekli, da imajo veliko več denarja in veliko manj pravic. Tudi glede tako osnovne stvari, kot je, kaj dati v usta.

So pa še hujše stvari ... Čeprav je zgodba, ki jo je povedal Davide Cimolai, zelo resna, pa je le-ta v življenju doživel še kaj hujšega. Najhujši dan v njegovem življenju je bil, pravi, med nastopom na Giro d'Italia, leta 2019, ko ga je poklicala žena in mu povedala, da ga zapušča. Cimolai je bil s svojo ženo Greto Rover poročen le šest mesecev, par pa je bil skupaj šest let.