Moja knjiga je bila moja terapija

Tadeja Brankovič, nekdanja biatlonka in olimpijka, je za našo revijo Polet napisala odmeven uvodnik. Kratek oris življenjske zgodbe, ki bo kmalu izšla v obliki avtobiografske knjige, je vlil optimizem. Tadeja nam je sporočila, da se človek v svoji najboljši luči mora pokazati v najtežjih, najslabših časih. Optimizem? Pozabljena tema v teh časih.

»Če smo zadnjih dvajset let skušali sejati optimizem skozi gibanje, je v številki, ki pripenja Polet v dve končani desetletji obstoja, skozi Tadejin uvodnik završalo prav to. V času, ko ga, optimizem, najbolj potrebujemo, je njen zapis lahko zdravilen, čeprav bi se ob podobnem marsikdo zlomil.« Je na svojem Facebookovem profilu zapisal Primož Kališnik, urednik Poleta.

»Močnejša sem kot ti!«

Tadejo Brankovič smo povabili na klepet o knjigi, ki bo kmalu izšla in predvsem o športnikih med in po karieri. Kaj športniku njegov šport da in kaj vzame, o fenomenu slovenskega športa in otrocih, kot naslednikih vseh nosilcev medalj. 

Kmalu bo izšla vaša knjiga z naslovom Peta Olimpijada. Kako jo boste predstavili bralcem? 

Prvi izvodi so že natisnjeni. Je tik pred izidom. Glede na covid situacijo, še nimamo določenega termina uradnega izida. Kupila se bo lahko na vseh večjih Petrolih in v trgovinah Decathlona. Naročilo pa oddate lahko oddajo bralci tudi preko elektronske pošte petaolimpijada&gmail.com. Vsekakor bodo sledile tudi kakšne predstavitve moje knjige, vendar ta trenutek še nimam točnih podatkov kje in kdaj. 

Kaj vas je motiviralo za knjigo?

Napisati knjigo je bila že dolgo moja želja. Želela sem slediti nekim »pravilom«, da mora vsak imeti potomca, posaditi drevo in napisati knjigo. No, knjigo sem realizirala sedaj.  Največji » push« mi je dala prijateljica Petra Majdič, ki me je dokončno opogumila za knjigo. Hvala,Petra (smeh).  Že večkrat sem kakšne stvari v času ključnih trenutkov  zapisala. Predvsem z naslova neke oblike terapije. Ker ima zapis olajšanje in posebno moč. Tudi moja knjiga je bila moja terapija. Najboljša terapija. Ko sem tolkla po tipkah svojega računalnika, sem hkrati skenirala svoje dogodke in življenje. Podoživljala sem vse. Na čase so solze zalivale tipke na računalniku. A vse to je bila moja pot k moji prerojenosti. Skozi pisanje sem odvrgla s sebe veliko bremena. Lažje mi je, hkrati pa sem želela svetu zapustiti svojo unikatno zgodbo, ki upam, da bo navdih marsikomu. Želim, da bo moja knjiga kot učbenik in navdih mnogim.

Kaj vam je pisanje knjige prineslo in kaj odneslo?

Pisanje knjige je bil res dejansko moja obnova življenja. Kak dogodek sem podoživela drugače, kaj sem sedaj drugače razumela, doživela sem več a ha momentov. In vse to mi je pomagalo, da sem lahko sestavila ves mozaik tudi moje bolezni. Skozi pisanje in bolezen sem doumela, kaj mi danes v življenju dejansko šteje in kaj mi pomeni največ. Moja lestvica vrednot se je krepko spremenila. In danes, sem hvaležna prav za vsak prehojen moj korak. 

Res je, vsak športnik ikona zase, zato so tudi njihove odločitve povsem individualne. FOTO: Aleš Černivec

Je kakšna podobna knjiga na vas pustila poseben vtis? 

Zadnje čase veliko več berem. Berem po navdihu. Sama sem si želela svojo knjigo, ki bo res moja. Ki bo ponazarjala mene v vseh pogledih. In če sem to želela doseči, je moja knjiga čisti »unikat«. Knjiga je zapisana v mojem stilu, na momente povsem v mojem žargonu. To mi je bilo bistvo. Želim, da me bralec začuti. To je moja prva knjiga in ima nek svoj stil. Nobenega nisem kopirala. Naj drugi mene ... Bistveno se mi zdi, da je zapisano iskreno, kaj sem doživljala jaz in kako sem se jaz prebijala do danes. 

Vrhunski šport? Kaj je vam dal šport? Kaj ste se naučili v športu?

Vrhunski šport – šport mi je dal ogromno. Moje kariere ne štejem več v osvojenih kolajnah in medaljah. Zmage niso samo osvojene medalje. Danes vem, da mi je dal šport največ kar mi je lahko – delavne navade, vztrajnost, odgovornost, samoinciativnost, fleksibilnost. In na to sem danes najbolj ponosna. V času bolezni sem to še bolj doumela. Prepričana sem, da sem šla preko vseh izzivov v življenju, ki mi jih je življenje dal, veliko lažje zaradi športa.

Zakaj?

Ker me je šport oziroma gibanje ohranjalo nad vodo. Z njim sem ostajala živa. Z gibanjem sem predihavala ves svoj stres, vsa svoja čustva in tegobe. Svež zrak in gibanje sta krepila moj psihični in fizični nivo. Res je, da je moje telo navajeno gibanja, pa vendar …, tudi v času najbolj težkih trenutkov sem ostajala aktivna. Aktivna v smislu, zdrav duh v zdravem telesu. Gibanje za mene, za odklop, za trenutke zase, za aktivno preživet čas z otrokoma ali pa zgolj samo zato, da sem si dala » vakum« v glavo in mislila na nič. To sem rabila in to je bilo moje gonilo za prav vsak dan. Med športom sem našla tudi nove navdihe za življenje. 

Kaj bi naredili drugače, če bi se vrnili na začetek s sedanjimi izkušnjami?  

Kaj bi naredila drugače?  Hm … veliko ne. Velikokrat o tem razmišljam, a sem prišla do zaključka. Karkoli bi spremenila, danes, ne bi  bila jaz. V športni karieri ne bi spreminjala ničesar … le to, da bi sedaj prej lotila še bolj poglobljene priprave na tekme in bi še bolj raziskovala sebe. Bolj bi se orientirala nase.  Pri drugih dogodkih v življenju … ja prva misel je, da  kaj bi že spremenila …, da bi mogoče želela iti po kakšni drugi poti proti cilju, vendar se danes točno zavedam, da na nobeni drugi poti ne bi imela mojih dveh sončkov v taki podobi, kot sta danes. In to mi je zadosten razlog, da sem hvaležna prav za vsako izkušnjo mojega življenja in da je to to. Nič ne bi spremenila. Je bilo težko, grozno težko na čase, in še kdaj je, a ljubim svoje življenje, točno tako kot je. 

Šport me je pilil. Treningi so bili kdaj ubijalski, a nikoli nisem odnehala. FOTO: Matej Družnik/Delo 

Zakaj nekateri vrhunski športniki prekinejo s kariero na vrhuncu slave? Fourcade, Maze, Hirscher … 

Kdaj športnik konča kariero je povsem osebna odločitev posameznika. Prepričana sem, da ima prav vsak svoj razlog kdaj in zakaj. Pravijo, da se je posloviti na vrhuncu, najslajše. A spet smo pri tem, kaj je za koga vrhunec in kaj je za koga najslajše? Olimpijska medalja, 100-zmaga, globus, domače prizorišče,… Res je, vsak športnik ikona zase, zato so tudi njihove odločitve povsem individualne. 

Je izobraževanje med vrhunsko kariero sploh možno?   

Izobraževanje med kariero – moj odgovor je definitivno – da. Lahko traja dlje časa, vendar se da. Dandanes, še veliko lažje kot včasih. Zakaj? Zaradi vsem možnosti izobraževanj na daljavo, sodelovanja z učitelji na daljavo, učenje preko spleta, internetnih povezav, … danes res ni pomembno, na katerem koncu sveta si, se lahko učiš sproti in slediš. Šola ima pomembno mesto v življenju. Običajno so zelo uspešni športniki tudi uspešni učenci, dijaki, študentje.

Spet zakaj? Razložite nam, prosim.

Ker so organizirani, ker so fokusirani, imajo cilj in željo. Sama sem naredila vso šolo na pripravah. Je pa odločitev posameznika kam bo namenil svoj prosti čas – v knjige in šolske obveznosti ali pa v računalniške igrice, brskanje po spletu,…

Kako vi danes gledate na slovenski šport?  

Danes spremljam slovenski šport, sama pa sem prava rekreativka. Šport in gibanje izbiram po navdihu in glede na letni čas. Vse z namenom, da mi je lepo, da uživam in da pridem domov z nafilanimi baterijami. Redko, redko me še zanese, da se ženem … Sedaj sem med športanjem brez ure. Veliko več opazujem naravo, odmislim svet ali pa klepetam s prijateljicami. Navijam za naše športnike. Vedno me ganejo uspehi in neuspehi. Večkrat me prevzamejo čustva. Podoživljam njihove občutke zmagoslavja ali pa bolečino poraza. Sočustvujem z njimi. 

Kaj menite o bumu športne rekreacije?

Pozdravljam zdravo rekreacijo in sem navdušena, ko vidim ljudi v gibanju. Vse več je zavedanja med ljudmi, da se je potrebno gibati. In to je navdušujoče. Ljudi, ki pretiravajo z rekreacijo v zadnjem času, pa je tudi vse več. To ni zdravo. In vsako pretiravanje ni dobro. 

Otroci nujno potrebujejo gibanje. Gibanje naj napreduje skupaj z njegovim razvojem. A otroci se učijo preko vzora staršev. FOTO: Matej Družnik/Delo 

Kako gledate na otroke in šport?

Otroci nujno potrebujejo gibanje. Gibanje naj napreduje skupaj z njegovim razvojem. A otroci se učijo preko vzora staršev. In to je zelo pomembno. Vzor staršev vleče. Gibanje in zdrav otrokov razvoj je najboljša naložba v njegovo prihodnost. Otroka lahko starši usmerjamo v šport, ampak zgolj z razlogom, da želimo, da zraste v zdravo osebnost z osvojenimi delovnimi navadami in dobro opremljenimi kompetencami za življenje. To se mi zdi največ, kar lahko damo otroku v najbolj ranljivih letih življenja. Skozi igro športa pa se bo otrok lahko razvijal naprej. Kam ga bo zaneslo je odvisno od veliko dejavnikov. Bistveno pa je, da otrok uživa v igri, v gibanju, z vrstniki, da se razvija tako gibalno, mentalno, kognitivno in tudi čustveno. V vrhunski šport pa bo zašel , če bo, skozi proces.