»Močnejša sem kot ti!«

Moja življenjska zgodba je zame povsem običajna, zato jo sprejemam z navdušenjem. Na trenutke morda ni preprosta, a ne vem, kako bi bilo brez vseh teh izzivov. Vedno, ko pride nov izziv, mu pogledam v oči in mu rečem: »Močnejša sem kot ti!«

Mladost sem zapisala športu, trening me je pripeljal do štirih olimpijskih iger. Neutrudna punca z ogromno energije. Tipična strelka. Pri trinajstih sem začela trenirati smučarski tek. Nikoli nisem sanjala o življenju vrhunske športnice. Do trenutka, ko me je šport potegnil v vrtinec.

Vse od prvega treninga sem trenirala brez bližnjic. Raje več kot manj. Smučarskemu teku sem hitro dodala še puško in postala biatlonka. Napredovala sem izjemno hitro. Pri petnajstih se mi je tok življenja obrnil na glavo. Samo šola, treningi, potovanja in tekmovanja. Odsotna sem bila več kot dvesto petdeset dni na leto. Domov sem prišla samo še na obisk z umazanimi cunjami, po svetu pa hodila z velikim domotožjem.

Šport me je pilil. Treningi so bili kdaj ubijalski, a nikoli nisem odnehala. Vedno sem vztrajala, ker sem vedela, da le boj in vložen trud peljeta na cilj. Včasih je bilo zelo težko, a dan za dnem enako – jutranja gimnastika, zajtrk, trening, kosilo, počitek, trening, večerja, analiza, sestanek, spanje. A bila sem v vrtincu. Kot hrček na njegovem kolesu. O posledicah nisem razmišljala. Nisem se ubadala s tem, kaj se dogaja zunaj mojega mehurčka. Fokus je bil jasen. Zmagovati.

Vse življenje sem podredila športu. Pri osemnajstih letih sem prvič potovala na olimpijske igre, Nagano 1998. Tok treningov in rezultatov me je pripeljal na druge igre v Salt Lake City 2002, na tretje v Torino 2006 in tudi na četrte v Vancouver 2010. Na vsake sem se pripravljala štiri leta, a vsake so bile drugačne, vsake so spisale unikatno zgodbo. Uspeh v športu je merila samo štoparica. Robot si. Vreden si samo takrat, ko neseš zlata jajca. Okrog sebe imaš ogromno ljudi le tedaj, ko si na odru. Takrat te vsi trepljajo po rami.

Če kaj, me je šport naučil sprejemati poraze. FOTO: Aleš Černivec 

Ko si na tleh, ko ti ne gre, so ob tebi redki. Večina le kaže nate s prstom in zahteva od tebe rezultat. Če si ga je kdo želel, sem si ga sama najbolj. Pritisk je bil neverjeten in še sama sem si znala nadeti na ramena preveč bremena. Včasih sem klonila pod tem pritiskom. V želji po uspehu sem pregorela. Verjela sem, da bo potem vse drugače. Lepih trenutkov v karieri je bila le peščica, a prav ti mi še danes dajejo upanje in pogum za naprej.

Če kaj, me je šport naučil sprejemati poraze. Danes vem, da so mi športni uspehi dali ravno tisto, kar v kritičnih življenjskih trenutkih najbolj potrebujem. Delovne navade in znati vstati iz brezna. Občutek, ko narediš najboljši trening ali osvojiš svoj cilj, je joker v kritičnih trenutkih. Nihče mi ga ne more vzeti, nihče ga namesto mene ne more občutiti. Samo moj je. Za vedno. In vsak trenutek ga imam s seboj in vsak trenutek ga lahko prikličem in podoživim. In ti občutki so moje gonilo vsakega današnjega dne, ki mi je podarjen. To me vleče naprej. Ker vem, da lahko. Ker čutim, da zmorem, ker vidim luč na koncu predora.

V športu sem doživela veliko preizkušenj, a komaj sem čakala, da bom zaživela pravo družinsko življenje. Sanjala sem o času z družino. Življenje je izbralo drugačno pot. Prišla je ločitev, raztreščila sem se do pekla. A hkrati sem bila kot levinja za svoja otroka, potrebovala sta me. Sin je otrok s posebnimi potrebami, zato me še bolj potrebuje. Verjela sem v to, da prihaja moj čas. Verjela sem v to, da pride nov val, ki me bo dvignil na površje. In me je. Ko sem se končno oddahnila, da sem splavala in se postavila nazaj na noge, me je prestrelil nov izziv.

Bolezen. Diagnoza: rak. Pogledati smrti v oči me je streslo. Do konca. Nanjo nisem bila pripravljena. Zavedanje, da sem še mlada in da imam doma majhna otroka, me je še bolj udarilo ob tla. Vprašanje, zakaj jaz, sem hitro opustila. Rekla sem si: »Pa dajmo še to!« Optimizem me ni zapustil. Nasmeh na obrazu je vedno z menoj. Ker ta nič ne stane, ima pa čudežne učinke.

Tukaj sem takoj vedela, da stojim na startu pete olimpijade, petih olimpijskih iger, in da tukaj moram osvojiti zlato olimpijsko medaljo. Tukaj ni štoparice, tukaj ni priprav. Sva samo jaz in moje zavedanje. Moje upanje in jaz. Ta zahrbtna bolezen ne izbira. Na tej točki ni pomembno čisto nič. Ne kdo si, kaj si, od kod si, kaj si dosegel, kaj si bil, koliko imaš na računu, kaj delaš, kakšne barve si, kaj so tvoji cilji. Vsi na tej točki smo enaki. A bistvena razlika se naredi, kako startamo.

Bolezen. Diagnoza: rak. Pogledati smrti v oči me je streslo. Do konca. Nanjo nisem bila pripravljena. FOTO: Matej Družnik/Delo 

Pogumno, strto, v strahu, z optimizmom ali brez. Življenje me je prisililo, da sem se poglobila vase. Danes točno vem, da sem zaradi športa bolje pripravljena na vse izzive, ki mi jih dajeta zdravljenje in življenje. Med gibanjem predihavam stres, krepim imunski sistem, blažim stranske učinke in umirjam svoje misli. Navdih iščem v naravi. Na hribih, na smučkah, na kolesu, v hoji. Tukaj se odklapljam, sestavljam in regeneriram.

Med zdravljenjem sem zato začela pisati. Pisanje knjige je bila moja najboljša terapija. S tem sem preskenirala vse svoje življenje in ga ozavestila. Moja knjiga je navdih za življenje. Je zgodba, ki strese, a te navdihne, da živi življenje. Peta olimpijada.

Vem, da mi je moje življenje dal najboljše, kar potrebujem. Izzivi so me naredili drugačno. Še bolj nasmejano, še bolj optimistično. Še bolj ljubim življenje, še bolj se ga veselim. Še bolj čutim objem svojih dveh nadobudnežev. Vsak dan je zame zmaga in nova medalja, ki ne meri hitrosti. Je le zavedanje in hvaležnost za vsak nov dan. Peta olimpijada me je naučila živeti življenje, tukaj in sedaj. Naučila me je zavedanja, da imam vse, kar potrebujem, ob sebi … zato si vsak dan pojem Zdravljico.