Ko gledamo Rogliča in Pogačarja, se sprašujemo, kaj se dogaja v telesu kolesarja

Po popoldanski rundi v dvoje s kolesom, ki sledi zelo napornemu dnevu s službi, se počutimo kot v nirvani. Je morda tudi to stres? Prepričani smo, da pri telesni dejavnosti, kolesarjenju, svoj psihični stres sproščamo. Pa ga res? Ne samo da nas skrbita klanec in hitrost našega partnerja na kolesu. Težko razumemo, da je tudi kolesarjenje lahko resen in za telo naporen in nevaren stres. Za telo in psiho. Veliko kolesarjev je namreč s svojim telesnim zdravjem in psihičnimi težavami moralo plačati davek za tekmovalno ali rekreativno kariero.

A na drugi strani sta družinska zdravnika v Veliki Britaniji lahko predpisala svojim bolnikom zastonj izposojo kolesa do šestih mesecev, da bi v pilotni raziskavi prikazala zdravstvene in psihične koristi kolesarjenja.

Klin s klinom, vmes so tudi zdravstveni in športni vidiki kolesarjenja.

V biološkem sistemu človeškega telesa velja, da določena mera (ne preveč!) stresa omogoči, da se telo nanj odzove, se okrepi in se naslednjič na tak ali podoben stres odzove z manj stresa. To izhodišče je tudi osnova za »treninške načrte« in različne regeneracijske manevre, s katerimi posameznik pridobiva zdravstvene učinke telesne delavnosti. Vse to se dogaja v presnovi, ne samo mišic, temveč tudi v številnih drugih organih in organskih sistemih, z živčnim in endokrinim sistemom na čelu, imunskim, srčno-žilnim in dihali. Ob tem moramo omeniti še jetra, prebavila in mikrobioto, sodelujejo krvne celice ...
Skratka telesna dejavnost, v tem primeru kolesarjenje, je stresni dogodek za celotno telo. Pravi odmerek stresa kolesarja izboljša, prevelik ga lahko pokonča. Vmes so tudi zdravstveni in športni vidiki kolesarjenja.
 

Pa je kolesarjenje res stres!

Za telo je kolesarjenje naporno. Že pri jutranji vožnji v službo se aktivira celotno telo. Telesni napor pomeni koordinacijo številnih fizioloških sistemov, ki skrbijo za povečano energetsko presnovo, preskrbo s kisikom in ustreznimi presnovnimi substrati v delujoče celice. Ob tem mora telo vzdrževati še elektrolitno in tekočinsko ravnovesje in odstranjevati odpadne presnovke in toploto. Ker to zahteva sodelovanje celotnega telesa, se pri vsaki telesni dejavnosti sproščajo številne molekule iz zelo številnih in različnih celic. Te pri telesni dejavnosti torej množično komunicirajo.

Glavni nadzorni sistem sicer pomeni splošni odziv organizma na stres, ki ga bom nekoliko kasneje opisala, a znotraj »splošnega« nadzora si med seboj pošiljajo neke vrste SMS in druga sporočila v obliki bioloških substratov. Vse skupaj v številnih točkah spominja na sodobno komunikacijo po medmrežju. Skratka, v organizmu se pri telesni dejavnosti, kot je kolesarjenje, dogaja čuda stvari in zato je za telo vedno naporno.
Obseg, intenzivnost in še številne druge spremenljivke (tudi vreme!) pa določajo, koliko je to za telo stres.

Pri psihofizičnem odzivu telesa na kolesarjenje vidimo pravzaprav enake znake, ki jih, sicer različno izražene, videvamo pri klasični klinični sliki šoka. Ko v medicini opisujemo šokovno stanje, to opisujemo kot hud odziv organizma na stresni dogodek. Po navadi je bolezenski. Kolesarjenje resda ni bolezen, a ko telo »natreniramo« do najvišjih vrtljajev, lahko dobesedno »pade dol«. Pri stresnem odzivu organizma opisujemo vidne in nevidne znake stresa.

Merilo kolesarjeve zmogljivosti

Vidni znaki so nemalokrat kolesarjem tudi merilo za njihovo zmogljivost in orodje, s katerim nadzorujejo vadbo. Povišan srčni utrip in pospešeno dihanje sta klasična kazalnika naporne akcije v telesu in sta povezana tako z zmogljivostjo srčno-žilnega sistema in dihal kot tudi presnovnimi mehanizmi v ozadju tega napora.

Odziv bitja srca na stres vadbe posredno dobro kaže prilagoditev telesa na stres napora. Ali drugače, koliko smo se že »popravili« oziroma izboljšali pri vadbi. Ko se med vadbo srčni utrip postopoma zmanjšuje, to praviloma pomeni, da je za telo kolesarjenje manjši napor pri določeni intenzivnosti. Hkrati pa ravno utrip srca zelo dobro kaže težave z energijsko podporo in stanjem hidracije med kolesarjenjem. Če posplošim, srčni utrip je precej tudi izraz nevidnega presnovnega dogajanja v posamezniku, ki določa odziv organizma na stres.

Praviloma se pojavi tudi znojenje, kar prav tako opažamo v začetnih fazah šoka. V kasnejših fazah šoka pa je koža večinoma hladna, lahko se naježi, in podobno opažamo pri zelo hudem naporu, ki presega posameznikove dejanske sposobnosti.
Ker šokirancem po navadi pomaga zdravnik, kolesar pa ga nima s sabo, naj se ob takšnih občutkih raje ustavi, preden pade s kolesa.

Prav tako med zunanje znake stresa spada povečan tonus mišic in kolesarjem se napne večina mišic, tudi trupa in vratu. Tudi ta znak lahko zakuha zdravstvene težave, zato naj kolesar vsaj malo predahne, ko ga začne »držati« v križu ali vratu. Nobena hernija ni vredna tega, da ste prvi na klancu. Zunanjih znakov hudega stresa za organizem je še več in potrebujejo včasih kar nekaj časa, da izzvenijo, ko kolesar sestopi s kolesa. Z nekaj domišljije jih lahko prenesete tudi v občutke na kolesu in potem. To so občutek suhih ust, zoženo vidno polje (govorimo o »tunelskem vidu«), nespečnost, težave z odvajanjem urina in impotenca.

Kolesarski strah

Prav tako so zanimivi nevidni znaki stresa, torej tisto, kar se glede na stopnjo kolesarjenja dogaja v organizmu in tega pravzaprav ne vidimo. Poveča se sproščanje hormonov, ki so povezani s stresom, in glavni igralec je verjetno kortizol, ki se sprošča pod vplivom telesnega in psihičnega stresa. Kolesarju z začetka zgodbe torej trema pred vožnjo v klanec in partner ob njem, ki je morda hitrejši, njemu pa to ni všeč, ne koristita, kvečjemu delujeta razdiralno. Tudi če se zdi paradoksalno, bo partnerja laže prehitel, če bo vesel, ker je ta tako dober!

Pri šokovnih stanjih opažamo povišan krvni sladkor zaradi relativne odpornosti proti hormonu inzulinu v stresnih okoliščinah. Ta fenomen je pri naporu manj izražen, ker mišice lahko neodvisno od inzulina med krčenjem privzemajo glukozo. Poleg tega pri daljšem kolesarjenju hitro izpraznimo zaloge jetrnega glikogena, in če med njim ni vnosa glukoze, se prej pojavi nevarnost znižane ravni krvne glukoze.

»Notranji« znaki stresa se kažejo tudi z vplivom na prebavila. Kri se prerazporeja v delujoče mišice, prebava se upočasni in črevo se lahko poleni ali pa postane zelo razdražljivo. To, da prebavila niso srečna pri telesni dejavnosti, je tudi razlog, da moramo tedaj prilagoditi prehrano. Načelno pravilom igre v prebavilih ustreza prilagojena prehrana, ki ji pravimo športna. To so razne oblike športnih pijač, viri energije, kot so geli in ploščice.

Bolj je kolesarjenje intenzivno in dlje traja, manj prebavila zmorejo. Tudi zato profesionalni kolesarji poskrbijo za pogoste in lahko prebavljive prigrizke med treningi in tekmami. Pa ne samo to, z vzpostavljanjem primernih prehranskih strategij vadijo tudi prebavila, da takrat, ko je treba, zmorejo več. Ob tem imajo elitni kolesarji še pomagače, amaterji pa se moramo sami organizirati in boriti s svojimi prizadetimi prebavili. Ko boste to prebrali, ne bo odveč, da preberete katerega od naših starejših zapisov, kaj jesti med kolesarjenjem. Z leti se da dobro natrenirati tudi prebavila, ne samo mišice!

Med notranje znake spadajo tudi še bolj zapleteni procesi, ki jih merimo laboratorijsko, in so povezani z energijskimi procesi, kislinsko-bazičnim ravnovesjem in vnetjem pri intenzivni in dolgotrajni vadbi. Kar se kolesarjenja tiče, to spada na raven profesionalnega športa.

Pomlajevalni učinki kolesarjenja

Ko opisujemo, kaj se dogaja v telesu med kolesarjenjem, ne smemo pozabiti tudi na to, da odziv organizma na stres v telesu spodbuja mobilizacijo »vseh njegovih moči«. In tu se spet srečamo z ugodnimi učinki športa, ki jih ta stresni odziv omogoča. Na primer, organizem črpa dodatno »moč« tudi s spodbujanjem razvoja zarodnih celic, ki predstavljajo nekakšne telesne rezerve. Ravno ta stimulacija zarodnih celic je podlaga za učinkovitejšo obnovo organizma (ob ustrezni prehrani!), zato je kolesarjenje verjetno boljša pomlajevalna terapija kot kakršen koli obisk raznih salonov in nakupov pomad, ki prodajajo upanje mladosti. Ali je pomlajevanje s kolesarjenjem ugodnejše v kombinaciji s temi dodatnimi »kozmetičnimi« ukrepi, ne vemo.

Predvsem pa ni vedno. Klasičen primer zmotnega mišljenja na to temo je namreč jemanje različnih antioksidantov, ki naj bi pomlajevali z zmanjševanjem oksidativnega stresa. Verjetno veliki odmerki antioksidantov res zmanjšajo oksidativni stres zaradi prostih radikalov, kadar se jim uspe prebiti iz dopolnil v organizem.

A ti prosti radikali so molekule, ki ugasnejo v nekaj milisekundah in so namenjene predvsem signalizaciji v sistemu, ki sem ga prej opisovala. Če jih blokiramo od zunaj, bomo posegli v prilagajanje telesa na stres zaradi telesne dejavnosti in učinki vadbe bodo manjši. Možno je, da ta manjša spodbudo matičnih celic, in manj bo pomlajevalnih učinkov. In številnih drugih. Na primer šibkejša bo krepitev imunskega odziva na stres. Zato je treba res dobro premisliti, ali je ob kolesarski vadbi smiselno uživati različna modna dopolnila. Mogoče bo pomlajevalni učinek športa manjši, šibkejša bo tudi krepitev imunskega sistema.
 

Kolesarjenje in zdravje

Med najbolj učinkovite strategije, ki omogočajo pretvorbo odziva na stres kolesarjenja v izboljšanje presnovnega zdravja in zmogljivosti, je sledenje priporočilom za športno klinično prehrano. Klinična v tem primeru pomeni, da upoštevanje priporočil koristi zdravju!

V opisanem je jasno prikazano, da telesna dejavnost moti delovanje celic in številnih fizioloških sistemov po načelih stresnega odziva organizma na različne škode. Tokrat nismo pisali o regeneracijskih procesih, kako se organizem regenerira po tej »škodi«, a že za samo preživetje stresa ob naporu je potrebno poznavanje osnovnih ukrepov prehrane med športom, v tem primeru kolesarjenjem. Že ta točka zahteva pri kolesarjih veliko individualnega prilagajanja, ker smo posamezniki različni, a se vozimo skupaj, v skupini. Zelo se spreminjata tudi intenzivnost vadbe in variabilnost temperaturnih in drugih okoljskih razmer vožnje.

In potem so tu še dejavniki kolesa in mehanične učinkovitosti in spretnosti na kolesu. Tudi ti se precej dotikajo tega, kar se dogaja v telesu kolesarja med vožnjo.
Pa srečno na cesti in v gozdu!