Marijina zgodba, ki odpira številne dimenzije zdravja in športa

Začel/-a sem se ukvarjati s športom. Kaj naj jem? Potrebujem kakšne dodatke, dieto? Večina, ki bere te strani, si je verjetno že zastavila to vprašanje.
Marija se je v mladosti ljubiteljsko ukvarjala s športom. Študij, družba, v prostem času so mu namenili veliko časa. Športne so bile tudi počitnice. Šport ni bilo malo, bil ji je v veselje. Prehrano je prilagodila količini telesne aktivnosti, jedla običajno hrano. 

Nato se je poročila, prišli so otroci, resna služba, športa je bilo vedno manj. Potem sta se s partnerjem razšla in po mnogo letih se je ponovno oprijela športa. Z veliko več kilogrami. Začela je razmišljati, kako naprej, kako naj ponovno »splava« na površino tega življenja, ki je pravzaprav kot morje. Sol v vodi pomaga, da se laže obdržimo na površini. Kljub temu se mnogokrat vedemo kot brez zrna soli oziroma zdrave pameti, kot da plavamo v »neslani« vodi.

Marija se je lotila športa, ob tem je videla, da je zdaj športna prehrana prava »znanost«. Večina v klubu se je ukvarjala s kakšno dieto. Hitro se je zapletla v zanko nekvalificiranih prehranskih nasvetov. Namesto da bi poskusila razumeti, da je ključ športne prehrane najprej ureditev osnovne prehrane, je še dodatno brskala po internetu, iskala »recepte« in tako namesto prehranske podpore telesa poskušala zapolniti praznino v svoji duši.

Sam šport je očitno ni mogel. Ker je hotela zmanjšati številko na tehtnici, je tudi jedla manj, pa še to le izbrana, »športna in zdrava« živila. Skoraj brez soli, ker ta nikoli ni, so rekli. Bila je torej na pravi »športni« dieti! Posledice so bile nezdrave. Tako zelo, da je zaradi življenjske ogroženosti morala opustiti šport. Glavni vzrok: kronična dehidracija ob velikem obsegu »zdravega« športa.

Podrobnejši zdravstveni pregled, ki je vključeval tudi prehransko obravnavo, je seveda pokazal druge simptome in znake sindroma relativnega energijskega pomanjkanja (RED-S), zasvetila je prava rdeča luča za zdravje.
 

Športna prehrana in zdravje

Ob opisanem primeru ni nič čudnega, da tudi kakšen zdravnik trdi, da šport ni zdrav! Zgodba je resnična, podobnih je še veliko. Med rekreativnimi in vrhunskimi športniki. Tudi kar nekaj olimpijskih kolajn je utonilo v neslanem morju. Sol je v tem primeru mišljena dobesedno in simbolično.

Prvo vprašanje, ki smo ga zastavili Mariji, je bilo, zakaj verjame nasvetu lokalnega »guruja« prehrane. Povprečno izobražen državljan bi moral razumeti, da obstajajo strokovna priporočila tudi za prehrano pri tako naporni človeški dejavnosti, kot je telesna aktivnost. Tudi za interpretacijo strokovnih priporočil za športno prehrano je treba kar nekaj znanja. Predvsem medicinskega, ker v končni fazi telesna aktivnost vpliva na zdravje posameznika.

Marija je povedala, da je bil svetovalec prepričljiv. Zelo. Še več, bil je prepričan, da je njegova »športna dieta« tista prava, in je to suvereno tudi zaračunaval. Ob tem ni pozabil diskvalificirati »uradnih« priporočil. Čeprav ni povohal uradnega izobraževalnega sistema na področju športne aktivnosti, fiziologije športa in medicine niti od blizu. Delal je torej brez resnih strokovnih potrdil. Mogoče je imel nekajdnevni tečaj, na katerem se naučiš vse! Marija tega seveda ni vedela niti ni preverjala, komu bo zaupala sestavljanje svoje dnevne prehrane.
Nauk je verjetno tudi ta, da je vsak sam odgovoren za svoje zdravje in naj najprej preveri, kdo je tisti, ki mu bo dajal nasvete za športno prehrano.

Športna prehrana

Marijina zgodba odpira številne dimenzije zdravja in športa. Zaradi hudih zdravstvenih zapletov škodljive »športne« diete jo je namreč uradna medicina preiskovala po dolgem in počez. Za davkoplačevalski denar! Zgodba osvetljuje pomen stroke športne (klinične) prehrane in v tem primeru močno spominja na sporočilo novele mojega koroškega rojaka Prežihovega Voranca Levi devžej. Preberite jo, za dobre zgodbe so večeri vedno prav dolgi. Hkrati pa vsi, ki se ukvarjate z gibanjem za zdravje pa tudi športne dosežke, razmislite o strokovni opredelitvi športne prehrane, prepisani iz učbenika.
 

Kaj pravi učbenik?

Pri oblikovanju prehranske strategije športnika vedno izhajamo iz normalne, posamezniku prilagojene vsakodnevne prehrane. Pomagamo si s splošnimi prehranskimi priporočili javnega zdravja. »Športno« komponento prehrane prilagodimo presnovnim zahtevam telesne aktivnosti. V vsakodnevno prehrano vključimo strokovna priporočila športne prehrane za določen tip športa, njegovo dolžino, intenzivnost, razmere, okolje in vse to prilagodimo posamezniku.

Tako otroku kot starostniku in seveda vrhunskemu športniku bomo strateško zagotovili dodatno energijo in posamezna hranila. Posameznik bo tako s prilagoditvijo prehrane kar najbolj izpolnil potrebe telesa za izvedbo in regeneracijo telesne aktivnosti. Brez škode za zdravje ali s čim manjšo. Ko usvojimo ta koncept, je mogoče prilagajati dnevno prehrano v okoliščinah, ko se nekdo s športom ukvarja zelo malo, do vrhunskega športa.

Res vrhunski rekreativni in profesionalni športniki se seveda lahko znajdejo v praktičnih prehranskih zagatah in takrat pride prav pomoč kvalificiranega športnega dietetika. Kadar ima športnik zdravstvene probleme, mora prehransko obravnavo nadzorovati ustrezno usposobljen in dodatno izobražen zdravnik.

Ko začnemo tako razmišljati in razumemo, da so zahteve različnih telesnih aktivnosti lahko zelo različne, nam je jasno, da »diete« niso rešitev za športno prehrano. In da na zelje, čeprav je še tako zdravo, in kos mastnega mesa ne moremo drveti na Šmarno goro. Potrebujemo boljši bencin!