Kulturna dediščina ustvarja občutek pripadnosti, skupnosti in povezanosti

Lana Nastja Anžur je doktorska študentka interdisciplinarnega programa Varstvo okolja in raziskovalka v Laboratoriju za dediščinsko znanost Univerze v Ljubljani.

Predstavite nam instrument, ki ga najpogosteje ali najraje uporabljate pri delu.

Kadar sem v laboratoriju, je to računalnik, na terenu pa ne gre brez zvezka, svinčnika in strgalke.

Kako bi povprečno razgledanemu v največ sto besedah razložili, kaj raziskujete?

Pri raziskovanju se osredotočam na prepoznavanje vrednosti, ki jih kulturna dediščina ustvarja za okolje in družbo. Rezultate teh ugotovitev skušam povezati s cilji trajnostnega razvoja in predvideti področja, v katera bi morali v prihodnosti vlagati, če želimo, da bodo pristopi upravljanja s kulturno dediščino naravnani skladno z njim.

Več iz rubrike Znanstvenica/Znanstvenik spreminja svet 

Zakaj imate radi znanost?

Znanost je v dobi hitrega širjenja informacij nekakšen varen pristan, ko skušamo priti do resnice. Omogoča nam dostop do informacij, ki so zanesljive ter preverljive, zaradi česar jih je mogoče uporabiti pri novih raziskavah. To pa ideološko precej ustreza tudi trajnostnim načelom in načelom krožnega gospodarjenja. Če se omejimo na vidik znanosti kot specifično urejenega procesa pridobivanja in prenašanja znanja, lahko znanost razumemo tudi kot del renesančne kulturne dediščine. Jedro današnjega znanstvenega pristopa temelji na metodah, ki so jih zasnovali naši predhodniki, obenem pa tudi sami, z novimi raziskavami, ustvarjamo to, kar bodo zanamci dobili kot (znanstveno) dediščino od nas.

Kdaj ste vedeli, da boste raziskovalka?

Še iz otroštva me beseda raziskovalec oziroma raziskovalka asociira na nekoga, ki deluje v znanosti, tehnologiji, inženirstvu in matematiki (STEM); nekoga, ki pretaka tekočine, uporablja zapletene tehnološke naprave, preračunava dolge enačbe in je živa podoba profesorja Baltazarja. Nikoli se mi ni zdelo, da bi se na podlagi svojih zanimanj lahko prepoznala v zgolj eni od znanstvenih disciplin, klasificiranje ali »predalčkanje« pa je tradicionalen način urejanja znanosti. Tako nikoli nisem razmišljala o tem, da bi lahko postala raziskovalka. To se je zgodilo povsem nenačrtovano.

Nekatere teme so me pritegnile že v otroštvu in bolj ko sem se z njimi ukvarjala, več novih vprašanj se je odpiralo, zanimanje, da bi našla odgovore nanje, pa kar ni skopnelo. Ker je šlo za teme, ki z vidika znanosti spadajo na področja različnih disciplin, se mi je zdelo, da bi se z omejitvijo na raziskovanje samo ene morala odpovedati drugim. Še med študijem sem imela občutek, da profesorji sicer zelo podpirajo moja prizadevanja na različnih področjih, a niso točno vedeli, kaj naj z mano, v smislu, kako bi me usmerili na pot, kjer bi lahko ta potencial najbolje razvila.

Pomembno vlogo pri tem, da je do tega prišlo, je nedvomno imel moj sedanji mentor prof. dr. Matija Strlič, ki je profesor dediščinske znanosti in tudi kemije. Kaj dejansko pomeni biti interdisciplinarni raziskovalec, sem sčasoma razumela šele, ko sem začela sodelovati z njim. Prej si nisem predstavljala, da lahko nekdo na formaliziran način deluje v akademskem svetu tako v naravoslovju kot družboslovju in humanistiki. Se pa gotovo pozna, da zaradi razmeroma kratke kilometrine pri uvajanju interdisciplinarnih področij še obstajajo nekatere ovire, ki interdisciplinarnim raziskovalcem otežujejo življenje, predvsem pri habilitacijah, pedagoškem delu in podobno. Toda prepričana sem, da bo v prihodnosti ta tip raziskav uveljavljen in enakovredno sprejet, tako kot je že marsikje v tujini.

Kako so dišale Picassove slike in ulice Pariza

Kaj dobrega bi vaše delo lahko prineslo človeštvu?

Če gledam širše, torej kaj lahko globoko razumevanje vrednosti, ki jih ustvarja dediščina, prispeva k boljšemu jutri, vidim pozitivne učinke na precej področjih, katerih razvoj bo ključno vplival na to, kakšna bo prihodnost. Gre za vprašanja, s katerimi se bolj ali manj intenzivno ukvarjajo Unesco ter z njim povezane organizacije in segajo na področja mirovništva, izobraževanja, napredka v znanosti ter doseganja trajnostnih ciljev. Zame je eden najbolj fascinantnih vidikov dediščine njena združevalna moč.

Poglejmo na primer olimpijske igre in potico. Na prvi pogled morda nimajo nič skupnega, dejansko pa na najglobljih ravneh proces, ki z ohranjanjem spomina in znanja o preteklih dogodkih ustvarja v ljudeh občutek pripadnosti, skupnosti in povezanosti, poteka podobno. Seveda je to le ena izmed številnih koristi, ki jih dediščina ustvarja za družbo. Da lahko te koristi ohranjamo, moramo najprej razumeti, katere so in kako nastajajo. S svojim delom skušam prispevati k temu, da bi jih znali natančneje opredeliti, občasno pa tudi izmeriti, s takšnim metodološkim pristopom, ki ga je mogoče uporabiti na različnih primerih dediščine, ne zgolj v posameznih primerih, kot je to večinoma uveljavljeno.

Kaj zanimivega poleg raziskovanja še počnete?

Najraje sem v naravi, lahko v gorah ali ob morju. Ukvarjam se z različnimi športi, moj najljubši pa je potapljanje. Izkušnja sveta pod vodo je lahko tako zelo drugačna od tega, na kar smo navajeni na kopnem, da se, ko se vrneš v čoln, včasih zdi, kot da so bile to samo zelo žive sanje.

Kaj je ključna lastnost dobrega znanstvenika?

Pomembne so različne lastnosti, mene osebno pa najbolj žene v raziskovanje radovednost.

Katero bo najbolj prelomno odkritje ali spoznanje v znanosti, ki bo spremenilo tok zgodovine v času vašega življenja?

Glede na to, kako eksponentno raste tehnološki in znanstveni napredek, težko rečem, kaj bo ključno spoznanje. Mislim pa, da bodo odkritja, ki omogočajo pospešeno pridobivanje in obdelavo informacij, zagotovo korenito zamajala naš vsakdanjik, ne bo pa to nujno ključni dosežek znanosti.

Bi odpotovali na Mars, če bi se vam ponudila priložnost?

Ukvarjam se s preteklostjo, tako da bi, če bi lahko izbirala in če bi bilo možno, raje odpotovala tja.

Na kateri vir energije bi stavili za prihodnost?

Mislim, da je bistveno, da najdemo politično voljo in ravnovesje med različnimi viri zelene energije, ki so nam na voljo.

S katerim znanstvenikom v vsej zgodovini človeštva bi šli na kavo?

S Charlesom Darwinom.

Katero knjigo, film, predavanje, spletno stran s področja znanosti priporočate bralcu?

Priporočam knjige Kratka zgodovina človeštva Yuvala Noaha Hararija, Zakladi tisočletij: zgodovina Slovenije od neandertalcev do Slovanov več avtorjev, Zakaj narodi propadajo Darona Acemogluju in Jamesa A. Robinsona in Človeško telo od pradavnine do današnjih dni Vybarrja ​Cregana-Reida.

Česa ne vemo o vašem področju, pa bi nas presenetilo?

Kulturna dediščina močno presega stereotipno podobo skupka muzejskih predmetov, arheoloških najdišč, folklore in podobno. To je le ena izmed njenih številnih podob. S svojimi dejavnostmi, prepričanji in prenašanjem teh na druge namreč vsakdo izmed nas sooblikuje to, kar bo v prihodnosti lahko postalo kulturna dediščina. Obenem je kulturna dediščina v smislu vrednote eden od substratov, iz katerih se oblikuje naša identiteta, tako na nacionalni kot na osebni ravni. Posledično lahko njen odsev prepoznamo v politiki, gospodarstvu, našem odnosu do okolja in medosebnih odnosih.