Kako so dišale Picassove slike in ulice Pariza

Kakšen je bil vonj nekdanje Evrope in kaj nam ta lahko pove o zgodovini, kulturni dediščini in nenazadnje o sedanjosti? V interdisciplinarnem projektu Odeuropa bodo raziskovalci ob pomoči umetne inteligence prečesali besedila in slike, določili kemično sestavo vonjav ter jih nekaj poustvarili in ustekleničili. Tako bodo kulturni dediščini in tudi obiskovalcem muzejev dodali novo, do zdaj neraziskano dimenzijo, ki za nos morda ne bo najprijetnejša. V raziskavi, ki so ji v evropskem programu Obzorja 2020 namenili 2,8 milijona evrov, sodelujejo tudi slovenski raziskovalci.

»Zagotovo je preteklost bistveno bolj smrdela, kot si danes sploh lahko predstavljamo. Vonji so bili včasih bolj prisotni, saj danes odsotnost vonja povezujemo s čistočo. To je značilna kulturna razlika med današnjostjo in časom izpred sto let. Takrat vonjav niso niti opazili, saj so imeli nos zasičen z njimi ali pa so se jim vonji zdeli običajni,« pravi dr. Matija Strlič, redni profesor za dediščinske znanosti na Univerzitetnem kolidžu v Londonu ter redni profesor analizne kemije na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani.

Takšnega projekta, v katerem bi se tako sistematično osredotočili na zgodovinske vire in na podlagi tekstovne in slikovne analize skušali ugotoviti reference, ki se nanašajo na vonjave, po besedah profesorja Strliča še ni bilo. »Duh tobaka je značilen vonj, ki se pojavlja kot rdeča nit skozi novejšo evropsko zgodovino. Potem so tu potpuriji, ki so jih uporabljali za odišavljenje prostorov, ali pa parfumi, ki so jih uporabljale gospe. Pa recimo dišeče soli, da so prebudili iz omedlevice gospodične, če je bil steznik pretesno zapet,« našteje. Pričakuje še, da bodo kulturne razlike v olfaktorični preteklosti zelo zanimive. »Zagotovo so bile v 17. stoletju neke vonjave značilnejše za Avstro-Ogrsko kot za Pariz.«



»Kulturna dediščina je definirana kot ekspresija človeškega delovanja, ki je pomembna skozi generacije. Kako vonjave iz preteklosti vplivajo oziroma kakšen pomen imajo za generacije danes, je drug raziskovalni problem. To raziskujemo z intervjuji ljudi, ki obiskujejo muzeje, galerije in druge kulturne ustanove. V britanski raziskavi, pri kateri sem sodeloval, smo denimo raziskovali vonj starih knjig. Obiskovalce knjižnic smo spraševali, kaj jim ta pomeni, in večinoma so odgovorili, da je to pogosto spregledan element, a pomemben za vse, ki stopijo denimo v Narodno in univerzitetno knjižnico (NUK) ali Semeniško knjižnico. Vsakega v takšnih knjižnicah pričaka posebna vonjava, ki bi jo opisal kot mešanico vonjav suhe slame, sladkih mandljev in vanilje.«

Umetna inteligenca nad besedila in slike

Povezave na temo dišav in arom bo iskala umetna inteligenca in v tem delu projekta bodo ključno vlogo igrali raziskovalci z Inštituta Jožef Stefan (IJS). »Projekt s področja kulturne dediščine je tudi za nas nekoliko neobičajen, saj z našo umetno inteligenco večinoma analiziramo satelitske slike, medije, zdravstvene podatke, zgodovinarji pa imajo povsem drugačna vprašanja,« pojasni dr. Marko Grobelnik, raziskovalec umetne inteligence na IJS.



»Dobili smo vprašanje, ali bi lahko vonjave in z njimi povezana čustva zaznali v pisnih in slikovnih delih. Vonj se v takšnih virih pojavi presenetljivo velikokrat; včasih neposredno, ko nekdo izjavi, da nekaj smrdi ali pa da diši kot vrtnica, lahko pa se pojavi v obliki metafor, ko se prijeten vonj povezuje z razpoloženjem in čustvi. Koncept vonja je v besedilih vsekakor prisoten, a še zelo neraziskan. Tudi slike so relevanten zgodovinski medij, lahko jim pripišemo značilen vonj. Vzemimo Kofetarico; pri tej sliki bi bil vonj kave zagotovo prevladujoč, svoje bi dodala še vonja temačnega prostora in starejše gospe. Van Goghovo Zvezdno noč bi verjetno povezali z vonjavami Provanse,« opiše strokovnjak za umetno inteligenco in doda, da bodo za projekt, ki se uradno začenja s prihodnjim letom, izdelali sistem, ki bo iz besedil in slik razbral tipične vonjave.

»Dotaknili se bomo tematike, s katero se na področju umetne inteligence še nihče ni ukvarjal, in tako pokazali, da lahko na takšen način raziskujemo tudi manj običajna področja. Ugotavljali bomo še, kako so vonjave povezane s čustvi. Zakaj je to pomembno? Iz članka zdaj že znamo izračunati, ali je pozitiven ali negativen, torej neki splošen sentiment, pri tem projektu pa bomo zbirali še cel spekter vmesnih emocij in jih povezovali z vonjavami. Vsekakor je tudi za nas izziv, kako zaznavati čustveni naboj v vsebini, ki se navezuje na vonj,« še razloži dr. Grobelnik.

Enciklopedija vonjav in njihovo ustekleničenje

Naslednji korak bo opisovanje in poustvarjanje referenc. »Uporabljali bomo analizne kemijske tehnike, s katerimi lahko komponente arome oziroma vonja kemijsko opišemo,« pove Strlič. Določimo lahko posamezne hlapne organske komponente, v kakšnih koncentracijah so, spojine lahko tudi ločimo in jih olfaktorično analiziramo. Osebe z dovolj znanja lahko posamezen vonj natančno opišejo, ga povežejo denimo z vonjem po mandljih. A pomembna je tudi celota; vonji čokolade, kave ali starih knjig so zelo podobni, vendar pri enih prevladajo ene komponente, pri drugih druge,« navede strokovnjak za dediščinsko znanost.

S parfumarsko industrijo za izdelavo ambientalnih vonjev bodo nekatere vonje na novo interpretirali. »Predstavljam si, da bomo poskušali opisati več sto vonjav iz preteklosti in najti njihove kontekste, vseh pa se seveda ne bo dalo na novo sestaviti. Ponekod so reference povsem izgubljene in je tako nemogoče na novo narediti avtentičen vonj. V takih primerih se bomo morali zanesti na interpretacijo. Po drugi strani pa obstajajo natančni recepti. Veliko strategij nam je na voljo in prepričan sem, da jih bomo vsaj nekaj ustekleničili in jih ponudili nosovom obiskovalcev muzejev.«

Sedem jezikov in štiri stoletja

Za opisovanje vonjev obstajajo posebne terminologije, najbolj znana je terminologija arom vin. »Za zgodovinske vonjave pa nimamo posebne terminologije in tudi to je pomemben del projekta. Z lingvisti bomo določili, kako jih opisati. Verjetno si bomo besedišče izposodili iz industrije parfumov ali živilske industrije,« pove dr. Strlič.

V študiji bodo analizirali besedila v sedmih jezikih. »Jezik ni ovira; morda bo, ker bomo delali s starimi besedili, treba le nekoliko prilagoditi besednjak, ki ga uporablja umetna inteligenca,« razloži Grobelnik. »Slovenščina 19. stoletja je vsaj nekoliko drugačna od današnje, a to ne bo posebna ovira. Iz wikipedij pridobimo besedišče in kontekst besed in tako lahko umetna inteligenca obdela besedila v jezikih, ki jih mi ne razumemo. Na tak način denimo obdelujemo svetovne novice. Ker se bomo tokrat osredotočali na vonjave, bomo verjetno vnesli še specifične izraze in opise arom.«

Obdelali bodo vire štirih stoletij, kar za umetno inteligenco prav tako ni velik zalogaj. »Z Nukom smo dogovorjeni, da lahko vzamemo vse, kar imajo, in pri nas je digitalizirano res veliko gradiva,« še doda Grobelnik.

Nova dimenzija kulturne dediščine

O olfaktorični dediščini je znanega malo, zato je dr. Strlič prepričan, da bodo odprli več vprašanj, kot pa nanje odgovorili. Pomembno se mu zdi tudi, da bodo javnost opozorili na dejstvo, da kulturna dediščina še zdaleč ni samo vizualna. »To bo dodaten sloj našega znanja o preteklosti. Muzeji vizualnim eksponatom dodajajo vsebine, ki obiskovalca nagovarjajo skozi druga čutila. Center za voh je v možganih blizu centra za spomin, zato se nam v spomin tako zelo vtisnejo vonji iz daljne preteklosti, iz otroštva. Ko jih v srednjih letih zavonjate, vas v trenutku ponesejo desetletja nazaj. Zato je vonj tako pomemben način komunikacije kulturne dediščine. Vizualnim eksponatom bi dodali novo informacijo, novo dimenzijo. Z drugačnimi pristopi bi muzeji privabili tudi novo, mlajšo publiko.«