Z naravo proti plastični pošasti

Predstavite nam instrument, ki ga najpogosteje ali najraje uporabljate pri delu.

Instrumentov sicer uporabljam kar nekaj, saj delam različne analize, a na koncu je moj najljubši še vedno računalnik. Šele tu se vsi rezultati povežejo, razjasnijo sliko in sestavijo zgodbo.

Kako bi povprečno razgledanemu v največ sto besedah razložili, kaj raziskujete?

Vsi se zavedamo, da je naša narava onesnažena z odpadno plastiko in da te porabimo preveč. Rešitve nam ponuja že narava sama: na primer v obliki rakov in škampov, alg ter celuloze, iz katerih lahko izdelamo folije. Težava je, da so takšni materiali zelo občutljivi za vodo, kar je ovira pri uporabi v realnem svetu. Srčika mojega raziskovalnega dela je izboljšanje njihovih lastnosti do te mere, da bodo primerljivi s plastičnimi materiali, a bodo pri tem obdržali svojo največjo prednost – to je, da izhajajo iz narave in se vanjo tudi varno lahko vrnejo oziroma da so biorazgradljivi.

Zakaj imate radi znanost?

Ker ponuja sistematičen pristop k odgovorom in rešitvam na najrazličnejša vprašanja in pomisleke.

Kaj dobrega bi vaše delo lahko prineslo človeštvu?

Upam, da bodo ti materiali, poleg splošnega zmanjšanja uporabe plastike, del rešitve onesnaženja s plastično embalažo.

Kdaj ste vedeli, da boste raziskovalka?

Ne, nisem že od mladih nog sanjala o laboratoriju in tem, da bi postala raziskovalka. No, nekje na koncu gimnazije se je res pojavila želja po beli halji, a tisti drugi – zdravniški. Na koncu se nisem odločila za to pot, ampak sem se vpisala na študij kemijskega inženirstva. Del magistrske naloge sem nato opravljala na Kemijskem inštitutu, kjer sem se hitro počutila precej domače, in tako je naneslo, da sem tu postala raziskovalka.

Kaj zanimivega poleg raziskovanja še počnete?

Vse življenje je raziskovanje. Od obiskov bližnjih in oddaljenih krajev, različnih športov, filmov, knjig, tujih jezikov … Časa pa je vedno premalo. Eden redkih hobijev, ki se je pri meni obdržal dlje časa in se z njim ukvarjam že več let, je ples ob drogu.

Kaj je ključna lastnost dobrega znanstvenika?

Vztrajnost, saj skoraj noben eksperiment ne uspe v prvem poskusu. Pa dopuščanje možnosti, da vseeno kdaj nima prav (in je treba eksperiment mogoče drugače zastaviti).

Katero bo najbolj prelomno odkritje ali spoznanje v znanosti, ki bo spremenilo tok zgodovine v času vašega življenja?

To je pa zelo težko vprašanje. Mogoče bo to kaj na področju medicine, na primer zdravljenje, preprečevanje oziroma zgodnje diagnosticiranje raka in do zdaj neozdravljivih bolezni, kot je alzheimer. Ali pa kaj s področja tehnologij zajemanja CO₂ iz zraka in njegove pretvorbe v energijo, morda ekonomičen proces uporabe slane vode za pridobivanje vodika. Če bi vedeli, katero bo to odkritje, bi ga verjetno že imeli.

Bi odpotovali na Mars, če bi se vam ponudila priložnost?

Bi, da tudi nebo ne bo več meja.

Na kateri vir energije bi stavili za prihodnost?

Raje ne bi samo na enega, saj veste, ni dobro nositi vseh jajc v eni košari. Mislim, da bo zmagovalna kombinacija obnovljivih virov.

S katerim znanstvenikom v vsej zgodovini človeštva bi šli na kavo?

Šla bi z dvema. Z Galileom Galileiem – že od osnovne šole se spomnim njegovega »In vendar se vrti«. In z Marie Skłodowsko-Curie, trikrat prvo: je prva ženska z Nobelovo nagrado; prva oseba, ki je prejela dve Nobelovi nagradi; in prva oseba z nagradama z različnih področij.

Katero knjigo, film, predavanje, spletno stran s področja znanosti priporočate bralcu?

Zelo rada pogledam kakšno predavanje s TED talks. Res so zanimiva, lahko razumljiva in ravno prav dolga. Vedno znova me tudi preseneti, koliko različnih raziskav z vseh področij od kemije do psihologije in zgodovine je predstavljenih in s kakšnimi raznovrstnimi vprašanji se ukvarjajo raziskovalci.

Česa ne vemo o vašem področju, pa bi nas presenetilo?

Plastične vrečke, v katere pakiramo sadje in zelenjavo, ali pa folije, v katere so zaviti sendviči, so embalaže z najkrajšo življenjsko dobo, povprečno krajšo od šest mesecev – samo pomislite, kako hitro pojeste sendvič ali sadje doma preložite v košarico. Po uporabi jih odvržemo v smeti in veliko možnosti je, da pristanejo na odlagališču ali v naravi, kjer se bodo razgrajevale približno 450 let. No, ravno zato, ker je plastika razmeroma novo odkritje, ne moremo natančno povedati, koliko časa traja, da se v naravi razgradi.