Taljenje ledu, udomačevanje psov in mladički tiranozavrov

Toliko ledu manj vsako leto

Ekipa znanstvenikov z Univerze v Leedsu je na podlagi satelitskih podatkov opravila raziskavo o taljenju ledu in potrdila, da se količina ledu na Zemlji pospešeno zmanjšuje. V članku, ki so ga objavili v publikaciji Cryosphere, so s pomočjo opazovanj satelitov ERS, Cryosat, Sentinel 1 in Sentinel 2 zapisali, da je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja ledeni pokrov izgubljal 800 milijard ton ledu na leto, do leta 2017 pa se je ta količina povečala na 1300 milijard ton. Ker si takšne količine predstavljamo podobno težko kot milijardo evrov na bančnem računu, so raziskovalci to ponazorili s fotomontažo ledene kocke s stranicami dolžine deset kilometrov, ki so jo postavili na satelitski posnetek New Yorka in bi torej v višino presegala Mount Everest.

V raziskavi so še ugotovili, da se je količina ledu med letoma 1994 in 2017 zmanjšala za 28.000 milijard ton, kar je toliko, kot če bi bila celotna Velika Britanija prekrita s sto metrov debelim ledenim pokrovom. Gladina oceanov se je v tem obdobju dvignila za 3,5 centimetra. Največje spremembe so ugotovili na kontinentalnem ledu Antarktike in Grenlandije, gorski ledeniki pa so prispevali kar četrtino vseh izgub, čeprav je v njih le odstotek vsega ledu na planetu.

Velike izgube so tudi pri morskem ledu, kar sicer ne vpliva neposredno na dvigovanje morske gladine, a morski led igra pomembno vlogo pri odboju toplote nazaj v vesolje, kar ohranja uravnotežene temperature. Britanska študija je bila prva, ki je preučevala izginjanje ledu samo s pomočjo satelitskih opazovanj. Vanjo so vključili 250.000 gorskih ledenikov, ledena pokrova na obeh polih in ledene police okoli Antarktike, Grenlandijo ter ledene gore v Arktičnem in Južnem oceanu.

Sibirski lovci so morda pse udomačili pred 23.000 leti

Že dolgo raziskovalci ugotavljajo, kdaj je človek udomačil zdaj svojega najboljšega štirinožnega prijatelja. Po najnovejši raziskavi, objavljeni v reviji PNAS, se je to zgodilo v zadnji ledeni dobi pred okoli 23.000 leti v mrzli Sibiriji. Tam je živelo dovolj mamutov, bizonov in drugih živali, ki so bile plen ljudi in različnih zveri in človek je v prednikih današnjih psov našel dobrega zaveznika.



Arheologinja z univerze v Durhamu Angela R. Perri, ki že leta raziskuje udomačevanje živali, je medijem pojasnila, da so do zaključkov raziskovalci prišli na neformalnih pogovorih, ko so primerjali arheološke podatke in podatke DNK o psih v Severni Ameriki. Starodavno sibirsko pleme, ki se je oblikovalo pred več kot 31.000 leti in se je nato razselilo v Ameriko in Evrazijo, si je območje delilo z volkom. Te so pritegnili ostanki hrane in najbolj prijazne je človek počasi udomačeval.



Ob primerjavi so se pokazali enaki vzorci razseljevanja človeka kot psa. Iz antičnega DNK so razbrali, kako so se psi razdelili v štiri različne skupine pred okoli 15.000 leti, ko so se razselili po Severni Ameriki. Podoben je tudi vzorec razseljevanja ljudi po tej celini, kamor so prispeli iz Sibirije. Tako so raziskovalci dognali, da so ljudje pse na novo območje pripeljali s seboj, kot tudi drugam, kamor so se selili.

Starodavni ameriški psi, podobni volkovom, so, kot so zapisali v reviji Science, sicer izginili, ko so celino naselili Evropejci, saj so evropski psi preprosto prevladali. Nove ugotovitve bi lahko razložile, kako so se lahko psi pred okoli 15.000 leti skoraj sočasno pojavili tako v Ameriki kot v Evropi. Znanstveniki sicer že dlje časa ugibajo, ali je človek psa udomačil več kot enkrat.

Osiris Rex se bo domov odpravil v začetku maja

Desetega maja se bo sonda Osiris Rex odpravila na dolgo pot domov. Sredi oktobra lani je uspešno zagrabila kamenje s površja asteroida Bennu, znanstveniki predvidevajo, da ga je precej več kot načrtovanih 60 gramov. Dragoceni tovor bo na trdna tla izpustila 24. septembra 2023.



Aprila in maja bo Osiris Rex še zadnjič poskušal podrobneje posneti asteroid in ugotoviti, kako je na površje vplival dotik robotske roke, ki je zakopala 48,4 centimetra globoko v zgornjo plast. Površinski sloj so dodatno razpihali motorji, ki so se prižgali, da se je sonda odmaknila z asteroida. Kapsulo bo nato čez dobri dve leti sonda izpustila nad puščavo v Utahu, vzorec bodo razdelili znanstvenikom po vsem svetu, ki raziskujejo, ali so asteroidi vplivali na to, da je Zemlja postala za življenje gostoljuben planet.

Mali tiranozavri so bili veliki kot večji pes

Paleontologi z univerze v Edinburgu so iz majhne tricentimetrske čeljustne kosti in krempljev, najdenih v Kanadi in v ZDA, razbrali, da gre za mladiča iz vrst tiranozavrov. Bitje, živeče pred več kot 70 milijoni let, je bilo ob izvalitvi iz jajca dolgo okoli 91 centimetrov, odraslo pa je lahko v več kot dvanajstmetrsko pošast z več kot osmimi tonami. Raziskovalci so posledično ugotovili, da so bila jajca tiranozavrov – fosilov jajc te vrste niso nikoli našli – dolga okoli 43 centimetrov. »Te kosti so prvo okno v zgodnje življenje tiranozavrov in nas učijo o velikosti in videzu mladičkov. Neverjetno so bili podobni staršem že ob izvalitvi,« je komentiral paleontolog Greg Funston.


 

Novi krožnik za komunikacijo z vesoljem

Nasini mreži inštrumentov za opazovanje globokega vesolja so dodali novo anteno, prek katere bodo lahko komunicirali s plovili, ki bodo potovala daleč za Luno. Postaja globokega vesolja 56 (DSS 56) bo med drugim sprejemala in oddajale signale roverju Perseverance, ki bo 18. februarja pristal na Marsu. 34 metrov široki krožnik je postavljen v Madridu, graditi so ga začeli leta 2017. Obstoječa mreža ima omejeno pasovno širino za sprejemanje in oddajanje signalov, kar pomeni, da posamezna antena lahko komunicira le s točno določenimi plovili.



DSS 56 pa je že ob začetku delovanja vzpostavila najširše možno pasovni širino, kar pomeni, da lahko komunicira z vsemi plovili, ki so posejana po širnem vesolju, so sporočili iz Nase.

Omrežje globokega vesolja je mreža radijskih anten, postavljenih v Španiji, Goldstonu v Kaliforniji in v Canberri v Avstraliji. Tako razsejane antene omogočajo, da lahko s sondami komunicirajo v kateremkoli trenutku (so pa tudi izjeme, denimo Voyagerju 2 lahko zaradi trajektorije ukaze pošiljajo le prek antene v Canberri). Prve antene so postavili že v začetku 60. let prejšnjega stoletja.

Kako poteka komunikacija s sondami, lahko spremljate v realnem času.