Kako je volk postal človeku pes in kako umira galaksija

Kako je volk postal človeku pes

Človek je udomačil psa in si iz divje zveri vzgojil najboljšega prijatelja, ker mu je pomagal pri lovu, ga grel, mu vlekel sani, prenašal tovor in ga varoval pred drugimi živalmi. Takšno je razširjeno prepričanje, zdaj pa so finski raziskovalci prišli do drugačnih ugotovitev. Uveljavljena razlaga namreč ne pojasni razlogov za udomačitev, ki se je morala zgoditi, preden je pes začel pomagati človeku in mu dajati uteho. Nova razlaga, objavljena v reviji Scientific Reports, pravi, da prebavni sistem pralovcev in nabiralcev, ki je bil naravnan na mešano mesno in rastlinsko hrano, ni bil sposoben prebaviti tolikšne količine beljakovin, kot jim jih je zagotavljal lov, zato so hrano prepuščali volkovom. Znanstveniki so prepričani, da je bil to prvi korak k udomačitvi.

»Prvič smo dobili ekološko razlago za udomačitev volkov. Resda odgovor morda ni tako preprost, a vseeno menim, da moramo imeti pred očmi širšo sliko,« je povedala Maria Lahtinen, vodja raziskave, v kateri so sicer proučevali prehrano ljudi na severnih geografskih širinah v poznem pleistocenu, pred 15.000 do 20.000 leti, torej v najbolj hladnem obdobju zadnje ledene dobe, ko so se ljudje večinoma zanašali na hrano živalskega izvora.

Zaradi povečanega vnosa mesa, ki je bilo zaradi neizprosnega podnebja skoraj brez maščob, a polno beljakovin, so imeli prebavne težave. »Ljudje ne moremo preživeti samo ob mesu, takšna prehrana je lahko celo usodna,« je pojasnila Lahtinenova. Potomci volkov so se postopoma navadili na pobiranje ostankov mesa in se udomačili. Avtorji raziskave poudarjajo, da teorija nima samo trdne ekološke podlage, temveč je verjetna tudi z geografskega vidika: prve ostanke paleolitskih psov so namreč izkopali v najbolj hladnih predelih visoko na severu.

Zgodba o uspehu pri ohranjanju evropskih bizonov

Zober ali evropski bizon (Bison bonasus) znova zavzema evropska tla. Trud okoljevarstvenikov je poplačan. Od leta 2003 je populacija zrasla s 1800 na več kot 6200 živali. V ohranjanje te vrste veliko vlagajo v Romuniji, kjer je več kot sto bizonov na treh območjih. V državo so jih naselili iz različnih rezervatov in centrov za razmnoževanje po Evropi, kjer skušajo doseči dovolj veliko gensko raznolikost, da bo razmnoževanje uspešno tudi v naravi, so sporočili iz fundacije za divje živali osrednje in vzhodne Evrope.

Zobri v ekosistemih igrajo pomembno vlogo, saj skrbijo za uravnoteženo prehranjevalno verigo. V Romuniji so postali tudi lokalni simbol, ki navdušuje številne turiste. Evropski bizoni so bili v začetku 20. stoletja na robu izumrtja, živeli so le še v ujetništvu. Vnovična naselitev v divjino je stekla sredi 50. letih, v Romunijo so jih v naravo naselili leta 2012. Največje populacije sicer živijo na Poljskem, v Belorusiji in Rusiji, kjer pa so številne črede dolgoročno premalo gensko raznolike, zato je nujno preseljevanje živali.

Uzrli začetek konca galaksije



Galaksije začnejo »umirati«, ko se v njih zvezde ne oblikujejo več. Astronomi so s pomočjo teleskopa Alma v Čilu Evropskega južnega observatorija prvič opazili začetek tega procesa, ko je galaksija izvrgla skoraj polovico plina, iz katerega nastajajo zvezde. Galaksija ID2299, ki je od nas oddaljena okoli 9 milijard svetlobnih let, zvezdno gorivo izgublja zelo hitro – na leto za 10.000 mas Sonca.

Iz preostanka plina pa zvezde nastajajo zelo hitro, stokrat hitreje kot v naši galaksiji, kar pomeni, da bo v nekaj deset milijonih let materiala za zvezde zmanjkalo. Raziskovalci so dogajanje pripisali trku z drugo galaksijo, kar jih je spodbudilo tudi k pretresanju teorij, kako začnejo galaksije propadati. Astronomi večinoma menijo, da plin iz galaksij uhaja zaradi vetra, ki nastane ob oblikovanju zvezd, ali zaradi aktivnosti črne luknje v središču galaksij, študija v Nature Astronomy pa torej kaže, da je dovolj turbulenten dogodek tudi zlitje dveh galaksij. Odkritje je bilo srečno naključje, saj so s teleskopom opazovali hladen plin v oddaljenih galaksijah. Vsega nekaj minut opazovalnih podatkov je bilo dovolj, da so odkrili nenavadno dogajanje.

Vendarle je planet

Kmalu po začetku delovanja leta 2009 je Keplerjev teleskop v večzvezdnem sistemu našel planetarnega kandidata v velikosti Saturna. KOI-5Ab je bil šele drugi najdeni kandidat, zato so nanj hitro pozabili, saj je Kepler našel več drugih, bolj očitnih kandidatov. Po več kot desetletju pa ga je David Ciardi, znanstvenik iz Nasinega oddelka za eksoplanete, začel znova proučevati. Najnovejši iskalec planetov Tess in številni zemeljski teleskopi so rešili uganko in potrdili, da je KOI-5Ab planet. Najverjetneje gre za plinskega velikana, ki v približno petih dneh zakroži okoli svoje zvezde, ki pa ima še dve spremljevalki. Prav zaradi trojnega zvezdnega sistema je bila detekcija planeta zahteven podvig.



KOI-5Ab kroži okoli zvezde A, v bližini katere je zvezda B. Druga drugo obkrožita v 30 letih, tretja zvezda, C, pa prvi dve obkroži v 400 letih. Zanimivo je, da orbiti planeta in zvezde B nista v isti ravnini. Astronomi domnevajo, da se je gravitacija zvezde B poigrala s planetom med njegovim oblikovanjem in mu nekoliko spremenila orbito.