Neomejen dostop | že od 9,99€
Najpogosteje uporabljam inercijske senzorje, to je pospeškometre in žiroskope, ki nameščeni na človekovo telo omogočajo spremljanje njegovega gibanja. Dandanes je tehnologija izdelave omogočila miniaturizacijo teh naprav, tako da je njihova namestitev na telesu popolnoma nemoteča za končnega uporabnika, tako med spanjem kot med izvajanjem kakšne aktivnosti.
Raziskujem, kako z nosljivo senzoriko pridobiti čim boljšo sliko o človekovem gibanju. Najlažje bo razumeti z aktualnim primerom: golfistu na zapestje namestimo napravo, ki vključuje pospeškometer in žiroskop, in poskušamo čim bolj zgodaj pri zamahu ugotoviti, kako bo žogica letela, še preden jo igralec udari.
Ker postavlja vprašanja o bistvenih stvareh in nam omogoča, da razumemo svet okoli sebe, seveda v okviru naših spoznavnih sposobnosti.
V skromnejšem okviru lahko rečemo, da moje delo in delo mojih kolegov pod vodstvom prof. Saša Tomažiča na ljubljanski fakulteti za elektrotehniko lahko pomaga posameznikom pri doseganju boljših športnih rezultatov in ciljev, pri preprečevanju poškodb in pri rehabilitaciji po poškodbah. Prednost inercijskih senzorjev za analizo gibanja je predvsem to, da se izognemo uporabi drage opreme, kot so hitrotekoče kamere, obenem pa nismo omejeni na izvajanje meritev zgolj v laboratorijskem okolju, saj gibanje lahko spremljamo kjerkoli in kadarkoli.
Verjetno v milejši obliki tedaj, ko me odgovori na vprašanja kako in zakaj, ki so mi jih starši ponudili, niso več zadovoljili. Takrat sicer nisem razumela, kaj znanstvenik je in s čim se ukvarja, sem se pa hotela s temi vprašanji ukvarjati še naprej.
Rada sem aktivna, predvsem na prostem; kolesarim, plešem, plavam. Sicer najzanimivejše stvari niso tiste, ki jih počnem, temveč tiste, ki jih preberem. In berem kar veliko.
Bi rekla, da gre za več lastnosti, ki se dopolnjujejo: gotovo so to radovednost, kritičnost pri razmišljanju, analitičnost. Pa tudi pogum, saj se pri znanstvenem delu načeloma ukvarjate s problemi, s katerimi se je malokdo pred vami, s problemi, za katere Google ne ponuja rešitev in za katere se zavedate, da rešitve mogoče sploh ne bo.
Napovedovanje prihodnosti je skrajno nehvaležna zadeva. Če se omejim na odkritja do tega trenutka, je to verjetno dekodiranje človeškega genoma.
Super vprašanje. Moj prvi odgovor bi bil 'Seveda!', tudi za zemeljske avanture se hitro navdušim. Po treznem premisleku bi dodala en 'ampak' – če bi mi takšna priložnost bila omogočena ekskluzivno, po nekem nenavadnem ključu ali distribuciji denarja, bi raje svoje mesto prepustila kakšnemu znanstveniku, ki ga raziskovanje daljnega planeta bolj zanima in bi takšno potovanje tudi bolje izkoristil.
Prav gotovo ni en sam vir, na katerega lahko stavimo, vsaj za bližjo prihodnosti ne. Združevati bo treba energijo, pridobljeno iz obnovljivih in tradicionalnih virov, javnih elektrarn in zasebne proizvodnje. Resnost in kompleksnost vprašanja vsekakor zahtevata, da se problem vpne v strokovnejši diskurz.
Ne vem, ali bi to štelo za 'kavo', bi pa rada doživela pogovor ali sprehod s kakšnim znanstvenikom iz antike in v antiki. Poskušam si predstavljati, kako je bil videti kreativen proces brez računalnikov, brez svinčnikov, brez orodja, ki ga imamo danes. Bi se pa po obisku v preteklosti hitro vrnila v današnji svet. Vem, da tistemu svetu ne bi bila kos. Od celotne človeške preteklosti je današnja doba za življenje daleč najboljša doba.
Zanimivih pregledov trenutnih dosežkov je veliko na voljo na platformi TED, za malo več zabave pa priporočam spletno stran https://what-if.xkcd.com in knjige Randalla Munroeja. Izredno mi je všeč poljudnoznanstveni stil pisanja Simona Singha in Stevena Pinkerja (njegovo knjigo How the mind works priporočam vsakemu mlademu radovednežu).
Spet super vprašanje, le da približno toliko nehvaležno, kot je napovedovanje prihodnosti. Znanstveniki imamo slabo šalo, da na konferencah na težka vprašanja odgovarjamo: »Odlično vprašanje. Naslednje vprašanje, prosim.« Tokrat je videti, da vprašanj ni več in predavatelj lahko zapusti oder. Hvala za pozornost.
———
Doc. dr. Sara Stančin dela v Laboratoriju za informacijske tehnologije in na Katedri za informacijske in komunikacijske tehnologije na Fakulteti za elektrotehniko Univerze v Ljubljani.
Hvala, ker berete Delo že 65 let.
Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.
NAROČITEObstoječi naročnik?Prijavite se
Komentarji