Premeteni kakaduji in jezne hobotnice

Premeteni kakaduji

Nekatere vrste ptic iznajdljivo primejo kamenček ali palico in ju spremenijo v orodje, s katerim se lažje dokopljejo do hrane. To počnejo tudi Goffinovi kakaduji (Tanimbar corella), endemična vrsta v indonezijskem arhipelagu Tanimbar.

Ekipa znanstvenikov pod vodstvom Berenike Mioduszewske z veterinarske fakultete na Dunaju je od leta 2015 opazovala ptice v divjini, kar je bilo sicer mukotrpno delo, ker se skrivajo v zavetju krošenj, so zapisali pri Guardianu.

Med drugim so pticam nastavili različno sadje in presenetilo jih je, ko jih je nekaj prijelo paličice in jih uporabilo kot nožek za odpiranje lupin semen. Še več, uporabile so različno dolge in trde paličice za različna opravila, ali so z njimi rezale lupino ali pa izbrskale seme že iz odprte lupinice. Kot ugotavlja raziskovalka, ne gre za prirojeno znanje, ampak se ga naučijo le posamezni pripadniki vrste in je zanje kot nekakšna inovacija. Zdaj bodo proučili, ali si znanje predajajo naprej, kot denimo to počnejo rumenočopasti kakaduji v Sydneyju, ki so se naučili odpirati pokrov zabojnikov za smeti.


 

Nenavadni primer Nesreče

Čisto po naključju – od tod neuradno ime Nesreča (Accident) – je ljubiteljski znanstvenik med brskanjem po javnih podatkih teleskopov odkril rjavo pritlikavko z uradno oznako WISEA J153429.75-104303.3.



Rjave pritlikavke so nebesna telesa, ki niso ne zvezde, saj imajo premalo mase, da bi se sprožila fuzija, ne planeti. Sprva so nebesno telo spregledali, saj nima lastnosti, običajnih za rjave pritlikavke. Vsako nebesno telo oddaja svetlobo v različnih valovnih dolžinah, s čimer izdaja svojo sestavo, starost in temperaturo. Nesreča je bila v nekaterih valovnih dolžinah zelo temna, kar je pomenilo, da je stara in hladna, v drugih pa zelo svetla, kar nakazuje na višjo temperaturo.

Domnevno je tako stara od 10 do 13 milijard let, kar pomeni, da se je oblikovala, ko je bila naša galaksija še zelo mlada in sestavljena iz drugih elementov – v mladih galaksijah sta sprva bolj ali manj le vodik in helij, težji elementi se oblikujejo šele pri eksplozijah supernov.

Rjavo pritlikavko so najprej opazili s satelitom Neowise, ker je bila tako nenavadna, so jo pregledali še s Keckovim observatorijem na Havajih ter vesoljskima teleskopoma Hubble in Spitzer.



Ugotovili so, da je od Zemlje oddaljena okoli 50 svetlobnih let in da je zelo hitra, premika se s hitrostjo 800.000 kilometrov na uro, torej po galaksiji potuje že zelo dolgo, da je od drugih nebesnih teles dobila takšen pospešek. Kot je dejal astrofizik Federico Marocco s Caltecha, jih je presenetilo predvsem to, da je neposrečena zvezda tako rekoč pred našim pragom. Pričakovali so, da obstajajo tako stare rjave pritlikavke, hkrati pa tudi, da so zelo redke. Zdaj menijo, da jih je morda več, toda s sedanjimi metodami jih je težje najti.

Nesrečo je odkril Dan Caselden, ko je z lastnim programom iz podatkov Neowisa iskal rjave pritlikavke, ki so vidne v infrardeči svetlobi. Med opazovanjem neke druge je zagledal pikico, ki je švignila po ekranu. Njegov program je sprva ni zaznal, ker se je razlikovala od običajnih lastnosti tega nebesnega telesa.
 

Za izginjanje žuželk krive tudi luči

Žalostno dejstvo je, da živalske vrste izginjajo. V zadnjem desetletju je močno upadla tudi številčnost žuželk, za kar krivimo podnebne spremembe, izgubo naravnega habitata in pesticide. Svoje dodajo še drugi dejavniki, denimo umetno osvetljevanje ponoči. Kot so ugotovili britanski znanstveniki, luči ne samo privabljajo žuželke in tako postanejo lahek plen, vplivajo tudi na njihovo razmnoževanje in prehranjevanje. Na zadnje naj bi še posebej slabo delovale sodobne LED-sijalke.



Posledica je vpliv tudi na druge vrste v prehranjevalni verigi. Kot je poudaril raziskovalec Douglas Boyes z britanskega centra za ekologijo in hidrologijo, bi posledice osvetljevanja lahko ublažili že z nekaj ukrepi, ne da bi pri tem ogrozili javno varnost. Lahko bi vsaj nekoliko zatemnili luči, s filtri zastrli najbolj škodljive valovne dolžine ali na luči namestili senzorje za premikanje. Na območjih z javno razsvetljavo v Oxfordshiru, Berkshiru in Buckinghamshiru so zaznali kar polovico manj nekaterih gosenic v primerjavi s podobnimi območji brez osvetlitve.

Ne jezite hobotnic

Raziskovalna ekipa s prvopodpisanim avtorjem Petrom Godfrey-Smithom je leta 2015 opazila, da nekatere hobotnice v druge mečejo mulj. Ni jim bilo povsem jasno, ali so ciljale ali so bolj po naključju povzročile dvig blata. Vprašanje jih je tako znova privedlo na obalo Avstralije, v Jervis Bay, kjer živi večja populacija teh mehkužcev. Med opazovanjem so zaznali, da samice večkrat zalučajo mulj ali pa školjko, a največkrat je šlo za pospravljanje med gradnjo bivališča.



Sem ter tja pa so opazili kakšno samico, ki je namerno ciljala samca, ki se je z njo hotel pariti. Predmet so samice z lovkami skrile pod trup oziroma nad sifon, s katerim sprožajo curke vode za hiter pobeg. Na ta način so katapultirale predmet v nasprotnika. Analiza posnetkov je še pokazala, da je neka samica v tečnega samca kar desetkrat vrgla mulj. Samci so se umikali in bili pri tem polovično uspešni. Za pospravljanje ali ciljanje uporabljajo druge lovke, so ugotovili. Za konec pa še to, da samci niso udarili nazaj.